Izključite avtopilota, zamahnite s svojimi krili

Vse odkar je Viktor Orbán konec prejšnjega meseca izjavil, da ga članstvo v Evropski uniji ne ovira pri gradnji neliberalne države po zgledu Rusije, Turčije ali Kitajske, je že sama ideja, da bi se lahko Evropejci učili od Azije, po svoje malce odvratna.

Madžarski premier je temo preusmeril na napačne tirnice, z lastno politiko je z nevarnimi konotacijami obremenil pojem azijskega zgleda in pravzaprav naredil medvedjo uslugo vsej Evropi, saj se bo zdaj njen liberalni del še toliko bolj bal vsega, kar prihaja iz Azije, njene neliberalne sile pa bodo po azijski celini iskale povsem neuporabne navdihe.

Sicer pa Orbán ni prvi, ki se je v iskanju rešitev za odpravljanje problemov v lastni državi ozrl proti Vzhodu. Odkar ZDA in Evropo zadnjih šestih let pretresa finančna kriza, je že več ekonomskih analitikov predlagalo, da bi bilo treba nove zamisli za prebujanje ekonomske dinamike poiskati tam, kjer v očeh Zahoda dosegajo zavidanje vredne stopnje rasti.

Na prvi pogled je bilo to v resnici videti zanimivo, vendar pa je malce podrobnejše proučevanje stanja v državah, ki veljajo za območne ali morda celo svetovne gospodarske sile, pokazalo, koliko izzivov je še vedno pred vsako od teh držav in kako se še vedno ne ve, kaj jim bo prineslo že naslednje desetletje.

Res je, da se v Aziji dela več kot kjerkoli drugod po svetu. V Južni Koreji je letno povprečje 2200 delovnih ur na zaposlenega. Japonci na delovnem mestu preživijo 1725 ur na leto. Ko ugotavljamo standardno mero produktivnosti, torej bruto domači proizvod na uro opravljenega dela, pa se kaj hitro pokaže, da so Južni Korejci bistveno manj produktivni od Slovencev. Japonska sicer zaseda višji položaj na seznamu najproduktivnejših gospodarstev, pa vendar tudi ona za spoznanje zaostaja za Islandijo in Italijo, občutno pred njo pa so Luksemburg, Norveška, ZDA ali Nemčija.

Napačni zgledi

Česa naj bi se torej Evropa naučila od Japonske, ki jo pestijo podobne bolezni kot njo – razmeroma nizka produktivnost, preveč zaščitenih zaposlenih starejše generacije in povsem nezaščitenih pogodbenih delavcev iz mlajše garde, padec tehnološke vodilne vloge in seveda velikanski javni dolg?

Kakšen poduk bi lahko izluščila iz izkušenj Južne Koreje, ki je očitno patološko odvisna od čebolov, industrijskih konglomeratov pod nadzorom družinskih klanov?

Prva stvar, ki se je Evropa ne more naučiti, tudi če bi to hotela, pa je prav to, kako je Kitajska s pomočjo neliberalne države in na podlagi cenene delovne sile postala nepremagljivo konkurenčna na svetovnem trgu.

In čeprav Evropa v številnih situacijah igra vlogo učiteljice, Azija pa vlogo učenke, je cela vrsta razlogov, da se ta odnos obrne. Evropa bi se v resnici morala veliko naučiti od Azije. A nikakor ne na način, kot si to predstavlja Orbán.

Res je, kot pravi, denimo, Tommy Koh, glavni izvršni direktor Fundacije Azija-Evropa, ki so jo kot mednarodno nevladno organizacijo ustanovile države ASEM (Asia-Europe Meeting), da bi se morali zgodovinski sovražniki na azijski celini (na primer Kitajci in Japonci) od Evropejcev (na primer Francozov in Nemcev) naučiti, kako doseči trajno premirje in da bi se morala z onesnaženim zrakom prekrita azijska gospodarstva malce posvetiti temu, kako je Evropa pri svoji gospodarski rasti našla sožitje z naravo.

Tri azijske lekcije

Hkrati pa bi bilo treba najmanj tri azijske lekcije uvrstiti v evropske učbenike, pravi ta singapurski diplomat in kot prvo omenja finančno krizo, ki je Azijo prizadela leta 1997. »Evropske prijatelje bi prosil, naj razmislijo o podukih, ki jih je mogoče izluščiti iz te krize. Eden je pripravljenost Azijcev, da v prid dolgoročne koristi prenašajo kratkoročno trpljenje.«

Ne bi bilo slabo, dodaja Koh, če bi se Evropejci spomnili tega, kako so Južni Korejci ali Tajci svojima državama, ko sta se znašli v težavah, prostovoljno dajali zlato in druge dragocenosti, ki so jih imeli v trezorjih. Prav tako ne bi bil zanemarljiv poduk o morebitni kombinaciji »azijskih in viktorijanskih vrednot, kot so varčnost, marljivost in življenje v mejah objektivnih možnosti«.

Sicer pa ni nujno vedno govoriti samo o ekonomiji, ko se razpravlja o tem, česa bi se moral kdo od koga naučiti. Ni treba vedno vsega prikazovati z odstotki rasti, vrednostjo industrijske proizvodnje in velikostjo dobička. Zakaj ne bi za spremembo govorili o civilizacijskih pridobitvah? Prav glede tega bi se lahko Evropejci od Azijcev naučili, da pravice vedno pridejo skupaj z obveznostmi. »Azijci so nekako prepričani,« pravi Koh, »da morajo pravice posameznika vedno dosledno upoštevati odgovornost do družine, prijateljev, skupnosti in države. Ko se nekdo sklicuje na svobodo govora, denimo, se mora izogibati sovražnega govora in ne sme podcenjevati vere drugih.«

Na koncu, predlaga Koh, pa bi bilo dobro, da bi se Evropejci vsaj malo naučili biti optimisti. Od Azijcev bi se morali naučiti tega, da bi malce bolj zaupali vase, da bi prenehali tarnati, kako je vse najboljše že za nami, in se zavedeli, da prihodnost ne more biti dobra, če človek vanjo nima zaupanja.

Konec evrocentrizma

A dovolj diplomatske romantike, vrnimo se k hladni politiki. In takoj povejmo, da se mora Evropa, in to resnično mora, od Azije nujno in takoj naučiti tega, da se začne opazovati kot del Evro-Azije, prerasti evrocentrizem in doumeti, da je tudi sama le en konec geopolitične gugalnice, katere ravnovesje se uravnava nekje na Kavkazu.

Da bi se lahko v lastnem videnju sebe odprla proti ideji Evro-Azije kot geografskega, ideološkega, strateškega, varnostnega in gospodarskega pojma, bi morala EU dojeti – je v enem od zgodnejših esejev zapisal drugi singapurski diplomat Kishore Mahbubani –, da njeni odnosi z Azijo ne morejo »ostati na avtopilotu v trenutku, ko se svet spreminja s takšno hitrostjo, azijske države pa vztrajno rastejo«.

Dogajanje okoli Ukrajine je (še enkrat) pokazalo, da svet v celoti, še zlasti pa Evropa ne more prenesti še ene hladne vojne. Razkosati Evro-Azijo z novo železno zaveso v trenutku, ko še ni povsem jasna niti usoda evra, ko še vedno visijo v zraku pogajanja z Iranom, ko se ne ve, kako premostiti namerno pozabljeno krizo v Siriji, bi pomenilo uničiti skoraj vse perspektive 21. stoletja kot mirnega obdobja nadaljnjega razvoja in napredka. Da se to ne bi zgodilo, se mora EU začeti vesti kot politični organizem s krili, s katerimi je treba samo še zamahniti, pa se bodo nato na drugem koncu pravzaprav enotne evro-azijske celine odkrila številna gnezda svežih idej o razvoju.

Za kaj takšnega pa je treba imeti še bolj liberalne države, kot so številne sedanje članice EU. V prihodnjem obdobju, v katerem se bo evro-azijska gugalnica vse bolj približevala ravnovesju globalnega vpliva njenega zahodnega in njenega vzhodnega konca, bo najdragocenejši politični prispevek odkritje optimalnega odnosa med avtoriteto države in svobodo posameznika v močni in svobodni družbi. Kitajska eksperimentira prav na tem področju. Jasno ji je, da nove faze rasti ne bo mogla doseči brez »svilne ceste«, po kateri bodo lahko njeni trgovci, delavci, pa tudi znanstveniki in umetniki svobodno hodili na Zahod, kamor bodo – tako kot v času Marca Pola – nosili svoje izume, svilo, čaj in porcelan, od tam pa se vračali z zahodnim znanjem, umetninami in napravami za opazovanje daljnih zvezd. In samo če se bomo tako učili drug od drugega, bomo odkrili novo galaksijo resničnega razvoja, ki tam nekje že obstaja. Vendar pa moramo do nje poleteti z močnimi krili, prepričani, da nas lahko dvignejo vse do neba.