Tiskane izdaje
V Sloveniji so zanemarljivi trije odstotki občin, ki stremijo k čim manj odpadkom. Na drugi strani so občine, ki stremijo k istemu cilju, le da jih ta precej več stane: za to, da bodo imele na svojem dvorišču čim manj odpadkov oziroma ker zanje niso znale v pravem času poskrbeti, jih vozijo na drugi konec države, tudi 200 kilometrov daleč. Samo dobra polovica občin uradno ve, kje končajo njihove smeti oziroma kdo z njimi kuje dobičke. Drage prevoze do najcenejših odlagališč narekuje trg odpadkov, krivdo za stihijo občine pripisujejo državi, zaračunajo jo ljudem. Podjetja, ki odpadke prevzemajo, jih vozijo celo v tujino. V cementarnah izvoz smeti obžalujejo, ker bi z nekaterimi od njih lahko »pomembno prispevali k ekologiji«, se pravi prihranili deponijski prostor, v resnici pa nadomestili drag energent za peč. Z drugimi besedami: sežigali bi jih in za to dobili še - plačano. Med lokalnimi skupnostmi so takšne brez odlagališč, zato jih statistika vodi kot občine z dobesedno nič (odloženimi) odpadki. Vsa zahodna Slovenija ne premore enega centra za ravnanje z odpadki. Najbližji je v Ljubljani. Koprčani pridelajo dobrih 27.000 ton odpadkov, na drug konec države jih odložijo rekordnih 11.000 ton. Več jih odloži le še Ljubljana. Celjani, ki so po nastalih odpadkih na petem mestu v državi - pridelajo jih več kot 25.600 ton -, odložijo le dobrih 4000 ton. Celjani imajo sežigalnico komunalnih odpadkov.
V Sloveniji se filozofijo »zero waste« - nič odpadkov - trudi osvojiti šest občin in tri komunale. Občine Vrhnika, Borovnica in Log - Dragomer so o tem, kako iz kopic smeti izločiti čim več koristnih, razmišljale že pred dvajsetimi leti. S tem so prehitele državo, ki je obvezno ločevanje uzakonila šele pred petnajstimi leti. Zdaj ista država ugotavlja, da so se ji smeti izmuznile, da tokov komunalnih odpadkov ne obvladuje. Razumljivo. Ko pa jih je prepustila občinam, med katerimi jih večina ne ve, da je vprašanje, kako do nič odpadkov, predvsem vprašanje vzgoje občanov, in ne višjih zneskov na položnicah za komunalne storitve.
Filozofija brezodpadkovnih družb se ne začne z ločenim zbiranjem odpadkov v gospodinjstvih in pri komunalcih, temveč že pri oblikovanju novih izdelkov. Prav tako se ne konča z odvozom odpadkov na deponije ali v sežigalnice. Njeno bistvo se skriva med tema skrajnostma: kako odpadek koristno porabiti, v njem prepoznati surovino, vir prihranka in novo delovno mesto.
Ko so na komunali v italijanski Parmi uvedli zbiranje odpadkov od vrat do vrat, so dodatno zaposlili 40 ljudi. V štirih letih so na deponijo prepeljali 60 odstotkov manj odpadkov, občini pa kljub več zaposlenim prihranili skoraj pol milijona na leto. Odpadki so res predvsem - posel.
