Tiskane izdaje
O veliki reformi v dvajsetih največjih italijanskih državnih muzejih, ki naj bi čez čas vključevala še več muzejev in galerij, piše ves svet. Resda v zadnjih letih vse več muzejev po svetu stopa po poti komercializacije in išče obrazce, kako združiti tradicionalno funkcijo muzejev z novimi vsebinami in načini predstavitve, vključno z uporabo novih tehnologij, a se zdi italijanski pristop najradikalnejši.
Vsi poskusi reformiranja muzejev so namenjeni temu, da bi bili finančno čim manj odvisni od javnega denarja, kar pomeni, da bi morali sami zaslužiti več in najti zasebne sponzorje. Italijani bodo to poskusili doseči radikalno – s finančno in upravljavsko avtonomijo muzejev, ki prinaša tudi neodvisnost od uradnikov ministrstva za kulturo.
Biti direktor pomembnega in svetovno znanega muzeja bo v tako zahtevnih razmerah zelo odgovorna služba. Direktorji morajo biti strokovnjaki, hkrati pa morajo biti vešči menedžeriranja. To je sicer v zadnjem obdobju zahteva po skoraj vsem svetu. Da bi Italijani za vodenje muzejev izbrali najboljše ljudi, so objavili mednarodni razpis, na katerega se je prijavilo veliko uglednih mednarodnih imen.
Tako naj bi izbrali najboljše ljudi, saj Italija v primerjavi z Britanijo, Francijo, Nemčijo, Avstrijo nima tako razvitega kulturnega menedžmenta. Za selekcijo med 1200 prijavljenimi kandidati so imenovali komisijo, ki ji nihče ne more očitati nekompetentnosti. Zadnjo besedo bo imela kulturna politika.
Človek nehote išče primerjave z domačimi logi. Slovensko ministrstvo za kulturo je letos objavilo več javnih razpisov za direktorje javnih zavodov in v oči morda najbolj bode razlika v transparentnosti. Čeprav Italija velja za državo netransparentnosti in klientelizma, so bila imena članov izbirne komisije javno objavljena, prav tako tudi kandidati, ki se potegujejo za direktorje.
Pri nas kaj takega ni mogoče, vse je nekako skrito in o vsem se zato le šušlja. Da bi objavili mednarodni razpis? Nepredstavljivo je, da bi tujci vodili ustanove, ki skrbijo za našo nacionalno dediščino in identiteto. Že ob šibkih poskusih mednarodnih arhitekturnih razpisov se je dvignila tako imenovana strokovna javnost, češ da imamo doma dovolj dobrih arhitektov pa še brez pravega dela so.
No, in da bi uradniki na ministrstvu pustili proste roke direktorjem javnih kulturnih ustanov, tudi ni mogoče. Tako tudi ni mogoče, da bi direktorji polno odgovarjali za svoje delo, uradniki prav tako ne in tudi ne minister, ki direktorje imenuje. Skrb kulturne politike pa je tudi vzgoja kulturnega menedžmenta, česar pri nas sploh ne poznamo. Direktorji so samouki v menedžeriranju.
Popolne komercializacije javnih, državnih muzejev ni nikjer na svetu, čeprav se marsikje dogajajo pritiski v to smer. Tega tudi pri nas ne kaže zagovarjati, bi bilo pa treba redefinirati vlogo muzejev oziroma galerij, saj v glavnem delujejo po izrabljenih obrazcih in jih je veliko preveč.
Tudi to je stvar kulturne politike, ki bi morala k tej nalogi pritegniti čim več kompetentnih akterjev, ne le ozko usmerjenih strokovnjakov. Javne kulturne ustanove so pač namenjene in zavezane javnosti, in ne ministru za kulturo.
