Tiskane izdaje
»Rešitev dveh držav« je ena najbolj uporabljenih in tudi zlorabljenih fraz v moderni zgodovini Bližnjega vzhoda in predvsem izraelsko-palestinskega vprašanja. Vrsto let je ponujala iluzijo miru in urejene končnosti – nekoč, nekje, nekako. Ponujala je politično korektno iluzijo, v katero iskreno ni verjel nihče, ki je bil razmeroma dobro seznanjen s stanjem stvari in duha v Sveti deželi.
»Rešitev dveh držav« je vzporedno z odmikanjem že vrsto let klinično mrtvega mirovnega procesa v neoprijemljivo in tudi nepredstavljivo prihodnost ponujala politični alibi prav vsem ključnim igralcem temeljnega regionalnega konflikta. To še najbolj velja za iz meseca v mesec bolj skrajno desničarskim izraelskim oblastem, ki so pod močnim vplivom priseljenskega lobija in verskih skupin utrjujejo politiko apartheida in s krajo palestinske zemlje ter širjenjem judovskih naselbin po zasedenem Zahodnem bregu in vse bolj tudi v vzhodnem Jeruzalemu tudi »fizično« onemogočile nastanek palestinske države. To velja tudi za povsem nekompetentno in neverodostojno palestinsko politično vodstvo, ki, z večnim anti-akterjem Mahmudom Abasom na čelu, »rešitev dveh držav«, zavedajoč se njene iluzornosti, uporabljajo kot politični program – tako za notranjepolitične kot za zunanjepolitične potrebe. To velja tudi za Združene države, vodilnega izraelskega zaveznika in dejavnika proslulih mirovnih procesov, kjer so zaporedni predsedniki skoraj četrt stoletja zagovarjali tako rekoč enako politiko izraelsko-palestinskega vprašanja, »rešitev dveh držav« pa jim je ves čas ponujala predvidljivo in hkrati hladnokrvni cinično izhodno strategijo: o (skupni) prihodnosti naj se dogovorijo Izraelci in Palestinci sami.
To se seveda nikoli ne bo zgodilo, kar je bilo jasno vse od druge intifade ter gradnje izraelskega zidu naprej. Mirovnega procesa nikoli ne bo mogoče obuditi. Za kaj takega bi bili potrebni (vsaj) dve strani. Toda v Sveti deželi dejansko obstaja le ena stran – močni, vseprisotni Izrael. Vojaška, gospodarska, jedrska in politična sila je s širšo mednarodno podporo postopoma in sistematizirano krčila palestinsko ozemlje, si prisvajala vodo in naravna bogastva ter s svojo agresivno politiko, predvsem pa tremi vojnimi operacijami na območju Gaze, največjem odprtem zaporu na svetu, ogromno prispevala k radikalizaciji dela palestinskega prebivalstva in obglavljenju tako palestinske družbe kot politike. Posledično nekaj takega, kot je palestinska politika − »stran« −, danes ne obstaja.
Izraelski dolgoročni »projekt« je bil uspešen. V času kopnenja ostankov politične korektnosti, ko sramu, občutka krive in kakršnih koli etičnih imperativov osvobojeni družba in politika dejansko postajajo bolj resnični, kot po(st)resnični, se tako rekoč nikomur ni več treba pretvarjati. Predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu si boljšega sogovornika od novega ameriške predsednika Donalda Trumpa zategadelj ni mogel želeti in njuno prvo srečanje v Beli hiši je v celoti potrdilo pričakovanja. Ko je Trump na več načinov povedal, da rešitev dveh držav za Washington ni več nuj(n)a, je Bibiju – in Izraelu – dal proste roke. To se ne bo dobro končalo.
