Izziv za sociologe

Kot kaže, se pri nas v primeru napovedanega nastopa hrvaškega glasbenika Marka Perkovića - Thompsona spet pozablja na temeljno razliko med nedemokratičnimi in demokratičnimi družbenimi sistemi – v prvem je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, v drugem je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Včasih zna biti to pravilo tudi nekoliko zoprno, treba je požreti kakšen cmok, vendar je obenem zelo dragoceno, saj bi se sicer spet prej ali slej znašli v rigidnem normativizmu.

O tem, da ima Thompsonova glasbena produkcija izrazite nacionalistične tone, ni nobenega dvoma. Če je bilo to na začetku njegove kariere kot protiutež velikosrbskemu ekspanzionizmu še razumljivo, se zdijo danes njegove skladbe povsem anahronistične. Seveda se lahko zapletemo v neskončne debate o nacionalizmu kot takšnem, kjer eni zagovarjajo teorije, da gre za povsem iracionalen, namišljen in manipulatoren refleks, spet drugi pa vendarle najdejo bolj racionalne razlage in tudi pozitivne aspekte takšnih sentimentov. Razpon je izjemno velik, nekateri (denimo Liah Greenfeld) nacionalizem opredeljujejo celo kot psihično motnjo, spet drugi kot vitalen element konstituiranja identitete in kohezije v določeni etnični skupnosti.

Poveza Thompsona z ustaštvom bi bila veliko bolj problematična, vendar se tukaj spet pojavljajo težave. Vsi veliki ideološki koncepti, od fašizma in nacionalnega ter internacionalnega socializma do ustaštva so temeljili na vseobsežnem političnem, gospodarskem in kulturnem sistemu, njihovi današnji recidivi pa so omejeni na posameznike ali majhne skupine, ki z izvornim gibanjem nimajo nobene genetske povezave. Praviloma gre bolj ali manj za dezorientirano mladino, ki išče najrazličnejše vzore, to počne nereflektirano in pogosto zgolj kot odraz nagajanja in objestnosti, kar dokazujejo tudi prepovedi Thompsonovih koncertov v preteklosti, kjer je bilo bolj problematično občinstvo kakor pevec.

Glasba, še zlasti rock, naj bi bila nekako po pravilu »napredna«, torej odprta, tolerantna, vključujoča, vendar vsi rockerji pač niso takšni, številne primere imamo od današnje Rusije do ZDA. Z velikimi polemikami, ki jih je zdaj mogoče zaslediti v slovenskih medijih, se dela Thompsonu samo zelo velika reklama, tako da skoraj ni dvoma, da bo mariborska Festivalna dvorana 20. maja razprodana. Kar bi bil dodaten paradoks. Slovenci in Hrvati nimamo ravno idiličnih odnosov, da bi se – kot je sklepati po odzivih na družbenih omrežjih – slovenska mladina množično odzvala na koncert izrazito hrvaško usmerjenega avtorja, pa bi bil zanimiv fenomen.

Je vzrok to, da nimajo tovrstnih domačih ventilov? Zelo verjetno, na tem področju vlada pri nas popolna praznina, propagira se nekakšno abstraktno svetovljanstvo, še tako nedolžen izraz nacionalne pripadnosti je takoj okvalificiran kot omejenost in zaplotništvo. Kljub temu še vedno ni jasno, kako bi se lahko tukajšnje občinstvo identificiralo z nacionalistično Thompsonono »poetiko«. Vsekakor velik izziv za sociologe.