Izzivi (samo)očiščenja

V vsaki družbi imamo gradnike, ki značilno pripomorejo k njeni podobi. Represivni aparat, denimo, je merilec moči, zdravstvo in sociala prijaznosti do slehernika, politična garnitura odseva ljudsko voljo z vsemi njenimi pragmatičnimi in koristoljubnimi deviacijami vred. In tu je tudi znanost, ki predstavlja odličnost družbe skozi njeno vedenje in razum. Sum o kakršnikoli in katerikoli akademski nepoštenosti torej najeda zaupanje v narodovo pamet in rezultate njenega dela.

V aferi Karmen Erjavec gre seveda predvsem za razkrivanje (ne)kredibilnosti nekoč redne profesorice na FDV, tudi predstojnice novinarske katedre, nosilke več predmetov, avtorice še več knjig in še več raziskovalnih člankov.

A tisto, kar omenjeni sum res razkriva, postaja jasno šele dandanes, in to je nesposobnost (samo)očiščenja.

Afera je izbruhnila pred več kot dvema letoma in pol. Sestajale so se komisije in telesa, pisali so se sklepi, podajale kljuke in – očitno – pogrinjale težke preproge, pod katere bi afero lahko pometli.

Da, senat je postopek odvzema profesorskega naziva ustavil, na podlagi česar bi lahko sklepali, da se kršitve niso zgodile. A hkrati najnovejša uradna informacija pravi, da postopek še ni končan, na podlagi česar lahko sklepamo, da še vedno ne vemo, ali so se kršitve dogajale ali ne.

To ni prvi primer, ki širi dvom o ugledu slovenske znanosti. A mogoče je prav zato toliko težje razumeti igro skrivalnic namesto njenega prizadevanja za očiščenje. Ker kredibilnosti ni mogoče pridobiti z ničemer drugim kot z izpričanimi dejanji in rezultati. In le ta kredibilnost je tista, ki družbo kot celoto dela zaupanja vredno, znanost kot gradnik napredka in razvoja pa postavlja na primerno (visoko) mesto v njej.