Janševi čisti nameni

Komisija za preprečevanje korupcije je prejšnji teden objavila pričakovano informacijo, da je sprejela zaključno poročilo o premoženjskem stanju prvaka SDS Janeza Janše, ki se po vsebini ne razlikuje od poročila, ki je bilo prvič objavljeno leta 2013.

Ker se ta do predvidenega roka ni odzval in ni dvignil pošte – tako kot v mnogih primerih –, je poročilo KPK spet postalo zakonito, potem ko ga je v tem delu odpravilo vrhovno sodišče. To je namreč februarja letos po pritožbi Janše ugotovilo procesne napake v vodenju postopka, s tem da se v vsebino poročila ni vmešavalo, nadzorniki pa so, kot je znano, ugotovili, da prvak SDS ne zmore utemeljeno pojasniti vsaj 210.000 evrov pridobljenega premoženja. V tem primeru je najvišja instanca rednega sodstva določila tudi postopkovni standard, ki ga mora KPK upoštevati pri izdajanju poročil premoženjskega stanja političnih funkcionarjev.

Ker Janša ni dvignil pošte KPK, se formalno o vsebini ugotovitev ni izjasnil. In s tem ni izkoristil možnosti, ki mu jo je omogočilo vrhovno sodišče. Pri tem ne smemo spregledati, da je KPK omogočila Janši v rednem postopku preverjanja premoženja, da večkrat pojasni – ustno in pisno – vse dileme, ki so pojavile pri netransparentnem kupovanju nepremičnin, ob nejasnem izvoru denarja pri nakupu znamenitega volva, pri plačevanju počitnic v eksotičnih krajih ali pri plačevanju življenjskih stroškov. Objavljeni pogovor z Janšo, ki so ga mediji od KPK morali izsiliti, je več kot poveden. Človek, ki slovi po pedantnosti in dobrem spominu, se ni mogel spomniti ničesar.

Da se zgodba v zvezi s poročilom o premoženjskem stanju Janeza Janše ni končala, priča njegov objavljen odgovor, ki se je na spletnih straneh pojavil v trenutku, ko je KPK objavila informacijo, da je zanje postopek zaključen. Odgovor z naslovom Korupcijska komisija je poveden in predvidljiv. V njem ni mogoče zaznati človeka, ki se brani pred očitki o koruptivnosti, ampak preračunljivega moralnega zmagovalca (po odpustku ustavnega sodišča v primeru Patria), ki obtožuje druge, da so koruptivni, nekatere trditve KPK označi celo za bedaste, vsaj dva člana komisije pa kot neprimerna za opravljanje funkcije. S tem Janša ne kaže le nizke ravni politične kulture in nespoštovanja državnih institucij, ampak tudi popolno pomanjkanje osnovne politične higiene. Ko Janši ugotovitve KPK koristijo, jih brez zadržkov uporablja v napadih na nasprotnike (primer tožilca Fišerja), ko se sam znajde pod drobnogledom te iste institucije, ji očita pristranskost in bednost.

Primer prvaka SDS ni zgolj zgodba politika, ki ima velike težave s kredibilnostjo zaradi vpletenosti v več korupcijskih primerov, ampak je tudi zgodba o tem, kako se slovenska pravna država loteva korupcije na najvišji ravni – med politiki. Prav primer Janše kaže, da je Slovenija pravna država in da sodišča funkcionirajo. Kar je spet absurdno, saj je Janša tisti predstavnik politične elite, ki hoče na vsak način dokazati, da sodstvo ne deluje in je zato primerno za popolno demontažo. Koliko ga pri tem vodijo čisti nameni, je tudi bolj ko ne jasno.