Tiskane izdaje
Le majhna iskrica lahko zaneti požar. Znano opozorilo se je večkrat prikradlo v misli ob spremljanju 25. finala v slovenskem hokejskem prvenstvu, zlasti zadnjih dveh tekem. Kako malo je namreč treba, da zaspano slovensko športno občinstvo spet oživi tudi ob ledeni ploskvi. In ne le v Planici, na Pohorju ali ob pomembnih tekmah državnih reprezentanc v ekipnih športnih panogah.
Domača ligaška tekmovanja pa že dolgo ne zbudijo takšne pozornosti, seveda izjema v tej sezoni pripada boju za prestiž med ljubljanskim in mariborskim klubom na nogometnem igrišču ter ob njem. Zdaj pa se je športni Sloveniji vsaj za nekaj dni zgodil tudi hokej. Z oznako domačega oživelega boja med zeleno in rdečo barvo. Po dolgih 22 letih je o lovoriki odločala celo teoretično zadnja možna tekma, prvič doslej so v letih slovenske samostojnosti pokal v tem zadnjem poskusu, ko ni več popravnega izpita, dvignili Olimpijini hokejisti. Sicer je to od pomladi 1992 natanko 15. tivolska lovorika. Zaradi nje se je sicer Ljubljana prepustila mirnemu spancu, prav dolgega veseljačenja množic ni bilo zaznati, tudi v priljubljenem športnem lokalu, tik pod prizoriščem sklepne tekme, pravzaprav ni bilo nič drugače kot ob dobro obiskanih ogledih TV prenosov tekem nogometne lige prvakov.
A tokrat je bilo v primerjavi s finalnimi predstavami zadnjega desetletja živahno vsaj v ljubljanski dvorani, ob zadnjem dejanju sezone je bilo v njej trikrat več obiskovalcev kot pred enim letom. Dasiravno je za Olimpijo nova mučna sezona z zadnjim mestom v elitni avstrijski ligi. A poznavalcev športa in nenazadnje zahtevnega občinstva v glavnem mestu, razvajenega ob pisani paleti ponudbe prireditev, se ne da prelisičiti.
Hokej, ki sta ga moštvi prikazali v finalu, ni ponudil kakovostnih presežkov, česar pa ob pomanjkanju vrhunskih posameznikov, bodisi z domačega reprezentančnega seznama bodisi tujih okrepitev, niti ni bilo pričakovati. Tudi pogleda na zamude pri izplačilih akterjem novih državnih prvakov ter bolj kot ne zanesenjaško zgodbo iz Podmežakle, kjer športniki za svoj vsakdanji kruh delajo na recepcijah, za strojem ali krmilom vozila, nista prav spodbudna. Res pa je, da sta izenačenost in pošten boj večinoma doma vzgojenih hokejistov tokrat vsaj za tisti dobri dve uri tekme pritegnila širšo pozornost v deželi.
In poslala jasno sporočilo tudi za prihodnost slovenske klubske scene. Naši dve najbolj prepoznavni bazi hokejske igre, Podmežakla in Tivoli, morata imeti svoji moštvi v skupnem tekmovanju. Naj bo to pod takšno ali drugačno streho, najbolje bi bilo seveda v elitnem avstrijskem tekmovanju, a očitno v pomanjkanju dodane vrednosti le rdeče-zeleni prestiž ponudi tisto iskrico. In ko potencialni vlagatelji vidijo praznik polnih tribun, lahko storijo korak naprej. Kar je pred dnevi na Jesenicah potrdil tudi predstavnik velike energetske družbe: »Če bi bil takšen vrvež pogosteje med sezono, bi bila tudi za nas hokejska zgodba bolj zanimiva …«
