Javni interes na kvadrat

Ne, nikakor ne živimo v času, ko bi se knjige, ki jih država ukaže prebrati maturitetni mladini na preizkusu zrelosti, brez težav nevidno (in zastonj!) pretočile v tablične računalnike abiturientov. Tako bi bilo po mnenju nekaterih še najbolje, češ da naj država oziroma za izobraževanje pristojno ministrstvo javni interes ustrezno regulira, ne pa da omogoča založnikom dodaten zaslužek. Knjige za maturo namreč nekdo plača, maturantka ali maturant ali njuni starši.

O problematiki maturitetnega branja za slovenščino, ki je lani sprožilo veliko odzivov, je mogoče debatirati na različne načine, kakor so različni interesi vseh vpletenih. Vemo, da tistih sedem, osem tisoč dijakov, namenjenih na splošno maturo, naslova oziroma naslove, ki jih državna predmetna komisija za slovenščino določi kot tematski sklop za maturitetni esej, pač mora imeti. Bodoči maturanti knjige, od katerih dobrega poznavanja je odvisna polovica maturitetne ocene iz materinščine, potrebujejo dlje časa, preprosta izposoja v knjižnici se zdi prekratek čas. Tu seveda v igro vstopijo slovenski založniki. Le kdo bi se bil v časih, ko se večina knjig prodaja težko, pripravljen odreči lahkemu zaslužku z dvema naslovoma, ki ju je mogoče prodati v netipično visoki nakladi? In tako pridemo do številk, ki so povzročile razburjenje: letošnja romana, Otroške stvari Lojzeta Kovačiča in Otroštvo Nathalie Sarraute, Mladinska knjiga prodaja po niti malo podstandardni ceni 27,95 in 24,94 evra. Hiter in zanesljiv denar, redka dobrina na slovenskem knjižnem trgu. Zraven prijazno ponudijo še priročnik Esej na maturi, dodatnih 14,90 evra.

Maturitetna komisija tu ne more nič, njen del posla je pošteno izbrati relevantne naslove, in to tudi počne, na cene knjig ne more vplivati, volje po spremembi sistema ni videti – založnikom stanje ustreza, ministrstvo se s takimi podrobnostmi ne trapi. Javna agencija za knjigo, ki subvencionira prvo izdajo večine naslovov, saj so v tako imenovanem javnem interesu, tudi še nima ustreznega orodja, ki bi lahek založniški zaslužek s knjigami v dvojnem javnem interesu vsaj delno omejila. Da bi na pranger postavili prevajalce, ki imajo redko srečo, da z že prevedenim in honoriranim naslovom zaslužijo še enkrat, ne bi bilo smiselno.

Predlogov za spremembe smo v zadnjih letih videli precej, med gladko izvedljivimi (če se ne bi vse ustavilo pri javnem denarju, ki ga menda nikdar ni, a vidimo, da zmeraj tudi je) bi bil državni odkup izbranih naslovov, ki bi jih potem maturantom brezplačno ponudili v elektronski obliki. Mladez, kažejo različne ankete, tako ali tako največ bere le z zaslona. Da so maturanti prisiljeni knjige pač kupiti, ker je izbor vsako leto drug, bi delno odpomoglo, če bi se šolska oblast odločila za več let določiti stalen kontingent naslovov, iz katerega bi komisija vsako leto izbirala nov par. Knjige iz zadnjega desetletja so vsekakor branje, ki sodi na domačo knjižno in elektronsko knjižno polico vsakega malo bolj razgledanega bralca.