Tiskane izdaje
Grški premier Aleksis Cipras lahko za svojo državo postane to, kar sta južnokorejski predsednik Kim Dae Džung in brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva postala vsak za svojo državo: levičarski politik, ki podpira fiskalno odgovornost in svobodnejše trge. Tako kakor Cipras so tudi njiju izvolili med gospodarsko krizo. Oba sta se takoj spopadla z mednarodnimi finančnimi obveznostmi, za katere se opozicijski politiki lahko odločijo, da se zanje ne bodo zmenili.
Potem ko sta Kim in Lula prevzela oblast, sta se uspešno – politično in miselno – prilagodila novim razmeram, v katerih se je znašla njuna država, ter izvedla nujne reforme. Nekatere reforme so bile »konservativne« (ali »neoliberalne«) in jih morda ne bi bilo mogoče izvesti pod vodstvom politične desnice. Toda druge so bile dosledno usklajene z njunimi življenjskimi političnimi nazori. Južna Koreja je pod Kimovim vodstvom začela nadzirati čaebole, velikanske južnokorejske konglomerate v družinski lasti. Brazilija je pod vodstvom Lule začela izvajati program Bolsa Familia, sistem neposrednih gotovinskih izplačil gospodinjstvom, in z njim milijone rešila pred revščino.
Cipras s svojo stranko Siriza prvih šest mesecev na oblasti ni vedel natančno, kaj naj stori glede težkega finančnega položaja, in ni znal razmer presoditi z zornega kota drugih. Odločitev o razpisu referenduma o pogojih za finančno pomoč, ki so jih določili upniki, je pokazala, da njegova stranka tudi politično ni vedela, kaj natančno naj stori.
V normalnih razmerah bi bilo logično, da bi moral Cipras pozvati Grke, naj glasujejo z »da«. Vendar jim je naročil, naj glasujejo z »ne«, kar so tudi storili s presenetljivo večino. Očitno je pričakoval, da bo tako okrepil svoj položaj med pogajanji; toda namesto tega se je samo okrepilo stališče tistih Nemcev, ki so bili prepričani, da je čas, da Grčiji pustijo oditi iz območja evra.
Komaj teden dni po referendumu se je moral Cipras sprijazniti z resničnostjo: grški partnerji v območju evra niso pripravljeni privoliti v ugodnejše pogoje. Prav nasprotno, vztrajajo, da mora Grčija še bolj popustiti, če bi rada prejela tretji paket pomoči.
Morda je edina pozitivna posledica te žalostne zgodbe ta, da so nekateri Ciprasovi podporniki v Grčiji zdaj pripravljeni pogoltniti grenko zdravilo upnikov. Vendar ne smemo podcenjevati tega, da številni Grki še vedno nasprotujejo reformam. Toda Cipras bi lahko, tako kakor sta to storila Kim in Lula, pridobil politično podporo tistih levičarjev, ki razmišljajo takole: »Če zdaj on pravi, da so ti ukrepi neizogibni, gotovo nimamo nobene druge možnosti.« (To seveda velja tudi za desnico: samo Nixon je lahko obiskal Kitajsko.)
To seveda ne pomeni, da so mednarodne finančne obveznosti, s katerimi se mora država sprijazniti, vedno razumne. Včasih razmere, v katerih so globalni finančni trgi pripravljeni posojati, povzročijo nerazumen razcvet, nato pa sledi nenaden obrat.
Tudi tuje vlade upnice se lahko vedejo nerazumno. Napačno sklepanje in napake nemških voditeljev in drugih držav upnic so bile prav tako škodljive kakor ravnanje manj izkušenih grških voditeljev. Prepričanje, da fiskalni varčevalni ukrepi vsaj kratkoročno ustvarjajo višje, ne pa nižje prihodke, denimo, je bila napaka; to velja tudi za odločitev leta 2010, ko niso bile pripravljene odpisati dolgov. Takšne napake pomagajo pojasniti, zakaj je razmerje med grškim dolgom in BDP danes še višje, kakor je bilo takrat.
Vsakič ko ena stran ni bila pripravljena priznati svojih napak, je druga stran postala še nepopustljivejša. Nemci bi morali priznati, da fiskalni varčevalni ukrepi kratkoročno upočasnijo gospodarsko rast. Grki bi morali priznati, da ni demokratično dopustiti, da ljudje v neki državi glasujejo za to, da si bodo prilastili denar drugih držav.
Če upoštevamo načela teorije iger, ne moremo samo z zavedanjem, da imajo Grki in Nemci različne ekonomske interese, pojasniti slabih dosedanjih rezultatov pogajanj. Glavna težava je bilo različno razumevanje razmer. Če bi radi nekaj dosegli med pogajanji, ni dovolj, da se pogajalci jasno zavedajo svojih najpomembnejših prednostnih ciljev, ampak morajo tudi razumeti, česa si druga stran najbolj želi.
»Slab dogovor« je sklenjen takrat, kadar se morata obe strani odpovedati svojim najpomembnejšim prednostnim ciljem. Evropski centralni banki (ECB) se ne bi bilo treba sprijazniti z izrecnim odpisom grškega dolga. In Grčiji za zdaj ne bi bilo treba dosegati visokega primarnega proračunskega presežka. Pri razmeroma »dobrem dogovoru« bi upniki prilagodili obrestne mere in dodatno podaljšali roke za poplačilo posojil, kakor so predlagali v Mednarodnem denarnem skladu (IMF), tako da Grčiji v prihodnjih letih ne bi bilo treba plačevati nečesa, česar ne more poplačati, v zameno za strukturne reforme, ki spodbujajo rast.
Upajmo, da zaradi slabih izkušenj v zadnjih šestih mesecih obe strani zdaj bolje razumeta dejanske gospodarske razmere in svoje prednostne cilje. Brez tega namreč ne bosta mogli skleniti dobrega dogovora in se izogniti slabemu dogovoru – ali pa bosta celo spoznali, da ne moreta sodelovati, in se bo Grčija odpovedala evru.
Vse od začetka grške krize leta 2009 je bilo očitno, da tako Grki kakor države upnice z evrskega območja niso bili pripravljeni upoštevati lekcij iz prejšnjih kriz v državah s hitro rastočimi trgi. Konec koncev, so trdili, je Grčija članica evrskega območja, ne pa država v razvoju. Zato, denimo, ECB in evropska komisija najprej nista hoteli, da bi Grčija zaprosila za pomoč IMF, in nista bili pripravljeni odpisati grških dolgov.
Iz kriz v državah s hitro rastočimi trgi se lahko marsičesa naučimo. Če bo Cipras hodil po poti Kima in Lule, bo lahko storil marsikaj koristnega za svojo državo.
***
Jeffrey Frankel profesor na univerzi Harvard, nekdanji član sveta ekonomskih svetovalcev nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona.
