Jekleni Josip Broz Tito

Da rek »srbska posla« še kako živi tudi danes, kaže zahteva srbskega premiera Aleksandra Vučića, da Srbiji vrnemo vozila Josipa Broza Tita, ki jih hrani Tehniški muzej v Bistri, hkrati z jeklenim premoženjem maršala pa si Srbija obeta tudi nič drugega kot Vilo Bled. Želje so seveda nekaj, nasledstveni sporazum pa nekaj povsem drugega. In temu bi se rad srbski premier lepo izognil in s Slovenijo stvari uredil dvostransko, mimo določil sporazuma, ki zavezuje vse države nekdanje SFRJ.

Samo upamo lahko, da premier Miro Cerar ob takšnih pobožnih željah srbskega kolega ni prikimaval, ker bi dvostransko dogovarjanje na področju nasledstvenih pogajanj izzvalo krizo. Strogo tehnično gledano so Titovi avtomobili tudi last Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore, ki ovinkov okoli sporazuma ne bodo dovolile. Natančneje, od 17 avtomobilov so štirje že danes v slovenski lasti (muzeju so bili podarjeni), problematična sta avtomobila, ki ju je posodil Vojni muzej na Kalemegdanu, in enajsterica, ki ju je posodil Spominski center Josipa Broza Tita.

Čigavi so torej avtomobili? Če gremo še globlje, so teoretično in formalno tudi ti izposojeni že v lasti Republike Slovenije. Bili so namreč last vojske in nasledstveni sporazum – vsaj po trd(n)ih slovenskih interpretacijah – določa, da vojaško premoženje, ki je na tleh naslednice SFRJ, ostane v njeni lasti, in to brezplačno. Takšno stališče, vsaj kar zadeva maršalov vozni park, bodo v pogajanjih naslednice najbrž izpodbijale.

Iskanje bližnjic, ko glede jeklenega premoženja »največjega sina jugoslovanskih narodov« ni še nič niti najmanj jasno, je zato s srbske strani najmanj nedostojno. Sploh če vemo, da je srbsko obrambno ministrstvo – kar znova dokazuje, da gre za vojaško lastnino – hotelo pred več kot desetletjem prodati luksuzna vozila, ki jih je uporabljal Tito. Prodajali so 12 mercedesov, rolls-royce fantom 5 in deset motorjev BMW, ki so pripadali maršalu in njegovemu spremstvu. Dražba je bila tik pred zdajci preklicana, ne zaradi ogorčenih protestov držav naslednic, pač pa zaradi ostrih ugovorov muzealcev in združenja zgodovinarjev avtomobilizma, ustavitev prodaje pa je zahteval tudi takratni jugoslovanski predsednik Vojislav Koštunica. Razkošna vozila so ostala v garažah takratne Vojske Jugoslavije, med njimi tudi blindirano vozilo mercedes 600 pullman iz leta 1967, katerega izklicna cena je bila pol milijona evrov.

Prav je, da naslednice povedo, kaj je njihovo (ali kaj mislijo, da je njihovo), a za zeleno mizo, brez obvodov, kakršnega si želi srbski premier, ki bi nekdanji najzahodnejši republiki v zameno za jeklo in vilo vrnil slovenska umetniška dela. Upamo, da mu je Cerar vljudno pojasnil – in takšno je tudi stališče Tehniškega muzeja – da se bo o avtomobilih odločilo v pogajanjih o nasledstvu, saj so vse države podpisale sporazum, v katerem sta kot predmet obravnave opredeljena kulturna dediščina in vojaško premoženje. In Titovi avtomobili so nedvomno predmet tega sporazuma.

In če je to vprašanje že zdavnaj prepoznano kot izključno nasledstveno, ne pa dvostransko, srčno upamo, da je v Beogradu v tem duhu delovala tudi slovenska delegacija.