Tiskane izdaje
Z rednimi meritvami javnega mnenja v Delu na temo beguncev lahko z veliko gotovostjo ugotovimo, da se je dobršen del slovenske družbe znašel v histeričnem, preganjavičnem obdobju. Nedavni dogodki v Šenčurju in pred tem v Kidričevem dokazujejo, da se na vseh ravneh dogaja intenzivna mobilizacija.
Več kot polovica slovenske populacije nasprotuje umestitvi namestitvenega centra za begunce v bližini njihovega kraja, prav toliko jih podpira drastično omejevanje begunskega toka, presenetljivo velik delež pa tudi možnosti, da bi prišlekom, ki bežijo pred nemogočimi razmerami v svoji domovini zaradi vojne, odvzemali premoženje.
Občutja strahu, ksenofobije, rasizma in verske nestrpnosti se mešajo v nevaren koktajl mržnje. Ta postane eksplozivnejši, ko v nevarno formulo primešamo še politikantske kalkulacije radikalne desnice, ki na občutkih domnevne ogroženosti nacionalne biti zaradi prihoda prebežnikov »severnoafriškega« videza in muslimanske veroizpovedi pričakujejo bogato žetev političnih točk.
Paradoksalno je, da velika večina ljudi, ki jih je strah ali se počutijo ogrožene zaradi prišlekov, ni imela z njimi nikoli neposredne izkušnje. Navsezadnje nobeden od beguncev niti ne želi ostati v Sloveniji. Ko so se poleti začeli zgrinjati tisoči bežečih ljudi čez naše meje, so se prebivalci Slovenije in slovenske oblasti odzvali odgovorno in humano.
Dokler se je dogajal le humanitarni transport, je bilo lahko. Ko je treba prevzeti večja bremena, kar počnejo v Nemčiji, Italiji ali Avstriji, se pojavijo razni orbani v slovenski podalpski različici, ki so zaslutili, da bi bil čas strahu in nestrpnosti lahko trenutek preloma. Čez čas bomo lahko ugotovili, da v politikantskih kalkulacijah postavka niso ostali le begunci, ampak tudi vsi domorodci, ki bodo nasedli jeziku ksenofobije.
