Jezik vede in jezik bede

Zasebni odziv na članek o tem, da bi rektorji slovenskih univerz radi člen zakona o visokem šolstvu, ki določa slovenščino kot učni jezik, spremenili tako, da bi bilo mogoče študijske programe izvajati tudi v tujem jeziku (pri tem imajo najverjetneje v mislih angleščino, ki je že zdavnaj postala akademska lingua franca vsepovsod), me je spomnil na lepo, zdaj že precej oddaljeno preteklost: »(...) v stari Jugi smo imeli veliko študentov iz nerazvitih, neuvrščenih delov sveta. Kako so spremljali predavanja: v slovenščini po polletnem tečaju slovenščine. Na metalurgiji smo imeli v letniku študenta iz Zambije, John Andrew Bwalya Mvalula se je pisal, ne ravno čisto tekoče je govoril prvi dan predavanj in je brez problemov spremljal predavanja že v prvem letniku ter končal študij med prvimi, se poročil s Slovenko in šel domov v rodno Ndolo.«

No, tako je bilo v nesamostojni, neosamosvojeni, od Beograda dirigirani Sloveniji; po dveh desetletjih neodvisnosti se zdi, da člen ustave, ki pravi, »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina«, ni več tako samoumeven, kot bi se morda lahko zdelo. Člani rektorske konference bi z imenitnim dodatkom v členu o učnem jeziku zakona o visokem šolstvu, ki se bere takole, »Visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku«, osupljivo nonšalantno pravzaprav odpravili slovenščino. Najbrž ne povsod, ampak povsod tam, kjer bi se zdelo smiselno zaradi tako imenovanega »kakovostnega procesa internacionalizacije« oziroma ponesrečeno razumljene evropske mobilnosti študentov in profesorjev. Velika večina podiplomskih programov, ki jih evropske univerze izvajajo v angleščini, po dosegljivih podatkih sodi v poslovne vede in tehnologijo, druga področja so daleč zadaj. Gre torej preprosto za tržno obnašanje; če je pri tem žrtev materinščina, toliko slabše zanjo. Določili o tem, da visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika in da se tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva omogoči učenje slovenščine, se zdita le okraska, nič več od tega.

Če se bo del fakultetnih programov v prihodnosti res ustalil v risu tako ali drugače polomljene, onečaščene, ponižane in popreproščene angleščine (že zdaj je slovenščina neenakopravna oziroma zapostavljena, na primer pri pridobivanju visokošolskih nazivov več kot znanstvene objave v slovenščini štejejo objave predavateljev v tujih jezikih), bomo lahko le še ugotavljali, da smo slovenščino, o kateri smo se nekdaj učili, da premore vse registre za vrhunsko znanstveno in umetniško izražanje, enostavno pokopali. Pomisel Koseskega se ob tem ne zdi demagoško pompozna: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.

Visokošolska jezikovna politika z dovoljevanjem vstopa angleščine na univerzo prostor slovenščine oži – materinščina izgublja, ne bo več polnokrven jezik znanosti, tu ne moreta pomagati ne ustava ne zakon o javni rabi slovenskega jezika. Predlagana sprememba zakona bi ta proces le pospešila in postali bomo domorodci, ki se požvižgajo na svojo identiteto.