Jezni šaljivci

Ko je minister za javno upravo Boris Koprivnikar konec novembra namignil na nenavadne okoliščine policijskega postopka zoper njega sredi zgodnjega nedeljskega jutra, je bilo Delo eden redkih medijev, ki se mu je ravnanje policije zdelo sumljivo. A dlje od opozarjanja, da se takrat znana dejstva sestavljajo v nelogično razlago policije, ker je bilo vse preveč naključij, ni bilo mogoče priti. Tudi notranji nadzor, ki so ga izvedli na kranjski policijski upravi, je trčil ob zid molka. Zakaj so takrat nadzorniki tako hitro obupali in zadevo pometli pod preprogo, ni znano. Pa bi bilo prav, da bi vztrajali, ker bi s tem dokazali, da sistem nadzora v instituciji, ki ji je država podelila zelo veliko moč s številnimi pooblastili, deluje.

Zato ne preseneča, da je žvižgač iz policijskih vrst dokaze o kovanju zarote in pasti za ministra posredoval medijem, ne pa policiji. Kajti od izbruha afere je slišati, da bi bilo edino korektno, da bi namesto medijev najprej obvestil policijo, ki bi nato znotraj institucije uredila zadeve. Očitek se na prvi pogled zdi umesten, saj v vseh resnih institucijah in gospodarskih družbah velja pravilo, da se težave najprej skuša urediti »v družini«. Toda v tem primeru imamo velik ampak. Očitno ni problem le to, da so nekateri policisti pod krinko sindikalnega delovanja delovali kot mafijska združba, temveč celo policisti sami, v tem primeru žvižgač, dvomijo, da je sistem represivne institucije sposoben opraviti s takšno anomalijo brez medijskega pritiska. Zato je v tem primeru več problemov, na katere bo treba dobiti jasne odgovore.

Zanje bodo morali poskrbeti odgovorni. Najprej je to generalni direktor policije Marjan Fank, ki mora vztrajati pri celoviti preiskavi brez prikrivanja in molka. Pomembnejši del pojasnjevanja pa je na strani politike – notranje ministrice in predsednika vlade. Njuna prva reakcija lanskega novembra je bila neprimerna, ker je sploh ni bilo. Vlada Mira Cerarja, ki se je zapletla v sindikalni spor, si takrat očitno ni upala načeti občutljivega vprašanja, ki je bistveno za demokratični ustroj družbe. Zdaj, po predložitvi dokazov, je pred popravnim izpitom – potrebujemo odgovore na vprašanja, ki se v primeru policijske samovolje postavljajo kot logična. Eno bistvenih je, ali je Slovenija postala policijska država in kdaj. Je zlorabo pooblastil mogoče razumeti tudi skozi optiko policijskega udara proti legitimnim predstavnikom ene od vej oblasti? In kakšna zagotovila imamo, da se podobne anomalije, ki so lahko celo sistemske, ne bodo več ponavljale? Prav tako bo treba odgovoriti na vprašanje, ali je bilo delovanje sindikalnih predstavnikov, ki so kovali zaroto proti ministru, kakorkoli politično motivirano. Nagovor prvaka SNS Zmaga Jelinčiča pred nekaj tisoč stavkajočimi policisti bi lahko bil v luči te afere še toliko bolj zanimiv.

Najmanj, kar javnost pričakuje od odgovornih, pa je, da bodo po temeljiti proučitvi vseh dejstev ukrepali hitro in odločno. Kajti če so se policisti, kot zdaj v svoj zagovor pravi predsednik sindikata SPS Zoran Petrovič, na družabnem omrežju le šalili, kaj lahko pričakujemo, ko bodo ti »šaljivci« postali jezni?