Judje 21. stoletja

Evropska unija se že dobro desetletje spreminja v evropsko trdnjavo, ki se priseljencem iz tretjega sveta – večinoma iz Afrike in Azije – na vsak način trudi preprečiti prestop njenih meja.

V prvih letih »konjunkture«, na začetku 21. stoletja, je bilo drugače. Visoka gospodarska rast in z njo povezani številni do obisti napihnjeni baloni (predvsem gospodarski) so se hranili s ceneno delovno silo brez kakršnih koli zavarovanj in pravic. Zunanje evropske meje so bile sorazmerno lahko prehodne – to je bila takrat oportunistična politična in, predvsem, ekonomska odločitev. Priseljenci so gradili špansko, grško, italijansko in britansko (začasno) zgodbo o uspehu, Evropska unija pa je bila za brezpravne in vsaj približno dostojnega življenja lačne ljudi iz nerazvitih okolij bolj privlačna kot kadar koli. A tudi takrat, ko so obmejni policisti in cariniki v Sredozemlju in Rokavskem prelivu mižali na eno oko, so se priseljenci na poti v obljubljeno deželo množično utapljali ali pa so na ilegali prestop meja v gozdovih čakali tudi po leto ali dve. Mnogi so bili že takrat postranska škoda evropskega gospodarskega čudeža.

Potem je udarila kriza, ki je kaj hitro postala – stanje. Evropski jug, ki se je pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina začel približevati tretjemu svetu, je preplavila epidemija brezposelnosti. Balone je razneslo. Cena dela je strmo padla. Najvišjo ceno so – in to takoj – plačali priseljenci. Milijoni priseljencev. Evropska unija je najprej sprejela prvi, nato pa še drugi dublinski sporazum, ki predvidevata, da se morajo ilegalni priseljenci v primeru prijetja znotraj EU vrniti v državo vstopa v Unijo. To je z naskokom najbolj prizadelo Grčijo, največjo žrtev neoliberalnega eksperimenta.

Priseljenci so ostali ujeti v najrevnejših mestnih četrtih Aten, kjer so postali žrtve policijskih in neonacističnih napadov. Ne morejo ne naprej v zahodno ali severno Evropo ne nazaj domov. Rasizem je z vzponom Zlate zore in radikalizacijo Nove demokracije postal uradna grška politika. Po državi so – pod budnim očesom Bruslja – zrasli tako imenovani namestitveni centri za priseljence, dejansko koncentracijska taborišča. Priseljenci so, lahke in ranljive tarče, postali Judje 21. stoletja.

Evropska unija je posledično postala antiteza sama sebe. Mit o svobodni, odprti, strpni in napredni Uniji je zgnil na ulicah Aten in skupaj s tisoč ubogimi priseljenskimi dušami utonil v Sredozemlju: v zadnjem desetletju je na poti v boljše življenje umrlo najmanj 20.000 ljudi. Oktobra lani je le nekaj sto metrov pred obalo italijanskega otočka Lampedusa, med priseljenci ene najbolj »priljubljenih« vstopnih točk v EU, utonilo več kot tristo Afričanov in Sircev. A to Evrope ni niti malo pretreslo – niti toliko ne, da bi zaradi političnega oportunizma poskrbela za vsaj kozmetično ureditev priseljenske in tudi begunske politike.

Nasprotno: ta se še naprej zaostruje. Toda obupani ljudje še naprej prihajajo. In še naprej bodo prihajali. Ker nimajo izbire. Ker nenehno bijejo boj za preživetje. Za životarjenje. Njihovo preživetje je (tudi) naša odgovornost.