Tiskane izdaje
Ne Tini ne njenim kibicem ni bilo težko priznati, da je bila Anna Fenninger boljša v napetem in dramatičnem finalu sezone, ki pa po dramaturškem loku, zapletih in preobratih vendarle ni dosegel planiške veselice, ki se je sprevrgla v srhljivko. Pa čeprav tako uspešnega konca tedna v dolini pod Poncami še nikoli nismo doživeli in ga bodo naši orli stežka še kdaj ponovili. Dve dvojni zmagi v posamičnih preizkušnjah in ekipna zmaga so dosežki, ki se bodo zapisali v anale in ob katerih bi morale biti navijaške množice malodane v deliriju. Pa niso bile, ker je - Slovenec premagal Slovenca. Ker je Slovenec »zajebal« Slovenca, kot so tudi po prespani noči ali dveh nekateri zlivali gnojnico na Jurija Tepeša, ki je bil v trenutku, ko je v drugi seriji pristal pri zanj rekordnih 244 metrih, naš junak. Le malo kasneje, ko je bil Peter Prevc za dva ali tri metre prekratek za drugo zaporedno planiško zmago in prvo v skupnem seštevku svetovnega pokala, pa je sin ene najbolj skakalnih družin v Sloveniji v očeh slaboumnih postal državni sovražnik številka ena, izdajalec slovenskega naroda.
Ko je bil znan razplet zadnjega planiškega dejanja in velikega dvoboja s Severinom Freundom za »veliki kristal«, sem se najprej vprašal, zakaj se je usoda tako kruto poigrala z našimi skakalci, da morajo ob popolni zmagi premlevati boleč poraz. Za trenutek sem tudi sebe ujel pri pregrešni misli, zakaj se pri izjemni daljavi Tepeš ni odpovedal vsaj doskoku v telemark in tako olajšal moštvenemu kolegu pot na vrh. Prvi trezni razmislek pa je vzbudil sočutje do Jurija. Slavil je eno največjih zmag v karieri, a se je ni mogel veseliti, kot se spodobi za takšne trenutke. Slovenec je zmagal v Planici, a 13.000 Slovencev ob izteku letalnice je obmolknilo, so pa zato drugi »kričali« po družabnih omrežjih in pokazali, kako sprevržen pogled na šport imajo.
Začel se je Jurijev pasijon, trpljenje zaradi gneva tistih, ki nimajo ne pravice ne razloga za to, da bi ga obsojali. Jurij je opravil svoje osnovno športno poslanstvo, skočil je, kot najbolje zmore. Povzdignil je verodostojnost slovenske reprezentance, ki se je v imenu športne drže odpovedala najbolj čislani lovoriki. Enako kot Jurij s finalnim skokom je navdušil Prevc z odzivom na poraz v dvoboju s Freundom. »Ko sem dojel, da sem imel na voljo 31 tekem, da bi osvojil le eno samcato točko več, sem spoznal, da je bil problem v meni,« slovenski as v moštvenem tovarišu ni iskal svojega »krvnika«. To je obet, da se bo prihodnjo zimo spet potegoval za veliki globus, ne pa tudi za to, da zanj ne bodo še naprej pesti stiskali tudi takšni, ki ne razumejo, za kaj gre.
