K sreči

Odkar je človeštvo postavilo zapoved nenehnega napredka in sreče, je v človekovi duši vse narobe. Oba cilja sta hipna in zmuzljiva. V trenutku, ko ju dosežeš, že moraš naprej, namesto da bi se usedel in svojo srečo živel. Zapoved izvira iz časa prehoda človeka iz nabiralca v poljedelca, ugotavljajo evolucionisti, torej ni nič posebno novega v sedanjem času. Nova je tehnologija, ki vrti življenje vse hitreje. In novi so tudi načini za reševanje stisk. Vse bolj se uporabljajo tudi zdravila.

Bolj ko je družba bogata, manj je v njej »sreče«, kaže poraba psihiatričnih zdravil, ki izboljšujejo razpoloženje ljudi. Slovenija je bila po porabi antidepresivov leta 2011 v sredini lestvice med državami OECD. Mednarodno primerljivih podatkov za zdaj še ni, a tudi če bi bili, ne bi mogli odgovoriti na osnovno vprašanje: kaj se dogaja, da zdravniki predpisujejo vse več zdravil za odpravo stisk?

Slovenski zdravniki naštevajo v glavnem tri vzroke, o katerih jim vsak dan pripovedujejo bolniki: šikaniranje in negotovost na delovnem mestu, ki jih privede v občutek manjvrednosti in neuspešnosti; polarizacija v družbenih in delovnih okoljih, ki povzroča, da se neki skupini delegira brez objektivnega razloga občutke manjvrednosti in odvečnosti; v družbo vgrajeni strah, kjer so vlogo zastraševalcev prevzeli mediji.

Analitiki človeške duševnosti vedo, da k sreči veliko prispevajo iluzije. Razbitje iluzij, vsajenih v človeka vedno od zunaj v obliki napačnih pričakovanj, so eden najpomembnejših elementov za brezup. Vseeno je, ali gre za človekovo intimo, na primer za pričakovanje, da bo ljubezen večna, ali za družbena vprašanja, na primer trditev, da so vsi ljudje enaki. Ko se posameznik spopade z ugotovitvijo, da to ni res, se znajde v veliki stiski. Vsesplošno pričakovanje, da bo v Sloveniji vse bolje in bolje, a ni, je samo po sebi povzročilo obup mnogih. Ne samo tistih, ki so brezposelni in živijo v revščini, ampak tudi onih, ki so še v službah ali imajo posel, nimajo pa več upanja, da bo v Sloveniji kadarkoli bolje. Zdravniki stiske lahko blažijo, problemov pa ne morejo rešiti. Z njimi se v ambulantah nimajo časa pogovarjati, ker jih je premalo.

Slovenija – v njenem imenu njena vlada – bi morala »naliti čistega vina« in ljudem povedati, kakšne so realne perspektive življenja v državi. Kje je denar, zaradi katerega se je Slovenija morala zadolžiti za 30 milijard? Nič ne pomaga govoriti, da lahko, na primer, v zdravstvu dobijo vsi vse, ko pa to že dolgo ne drži več. Podobno je tudi na drugih področjih. Pristanek ob spopadanju z resničnostjo je vedno trd, a edini zdrav. Oblast bi se morala usmeriti v ustvarjanje pogojev, v katerih bi ljudje lahko razvijali svoje sposobnosti za preživetje. V naših zakonih je veliko nesmiselnih omejitev, ki dušijo ustvarjalnost in možnosti za delo.

Sreča je le stranski proizvod dela, trdi nemški filozof Manfred Koch. V prizadevanju za srečo – posameznika ali družbe – brez dela ne bo šlo. Vse drugo je iluzija.