Kadrovalna farsa

Ko so poslanci pred približno letom dni sprejemali nov zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), so člani sedanje koalicije glasno prikimavali določilom, ki so predvidela, da bo izbor tistih, ki bodo bedeli nad večmilijardnim državnim premoženjem, potekal po strokovnih, ne političnih merilih. A že prvi poskus izbora po strokovnih tirnicah se je končal na najslabši možen način – s popolno zavrnitvijo predloga in diskreditacijo tako strokovne komisije kot nadzorniških kandidatov.

To seveda ni prvič, da je politika zminirala kadrovalne postopke, ki so bili prepisani v skladu z dobrimi praksami, kakršne poznajo države z dobrim korporativnim upravljanjem. To se je dogajalo že pri tako imenovanem Kasu in pozneje akreditacijskih komisijah AUKN in nato še Soda. Tokrat sta tako ministrstvo za finance kot vlada celo imela zakonsko možnost, da seznam spremenita, a bi to morala javno pojasniti. Zato se postavlja vprašanje, zakaj finančni minister Dušan Mramor svojim vladnim kolegom ni predlagal že pripravljenega svojega seznama kandidatov? Ker v koaliciji ni bilo mogoče doseči soglasja o nadzorniških imenih, se je ministrski zbor, kot kaže, odločil raje zavrniti predlog strokovne komisije. Žrtveno jagnje je tako v resnici postala strokovna komisija, in ne minister, čeprav je ta po vladi dejal, da »vsaka zavrnitev predloga malo boli«. Tudi Mramorjevo »opravičilo«, da je šlo za komisijo po izboru njegovega predhodnika je na trhlih nogah, saj je imel kot minister vse možnosti to komisijo tudi spremeniti ali popolnoma zamenjati.

Pri vsem tem se zdaj postavlja več vprašanj: Kdo razen tistih, ki so pripravljeni sodelovati v politični ali interesni kadrovski kuhinji, bo sploh še hotel sedeti v takšni komisiji in s tem tvegati diskreditacijo? Kdo od strokovnjakov se bo sploh še hotel prijaviti na novi razpis za nadzornike SDH in prav tako tvegati diskreditacijo? Kje je zagotovilo, da tudi ponovljen postopek ne bo le še ena kadrovalna farsa, kot se je to izkazalo za sedanji postopek?

V smislu kadrovalnih razprtij postane precej bolj negotov tudi visokoleteči cilj o devetodstotni donosnosti državnih družb, ki si ga je v predlogu strategije upravljanja kapitalskih naložb do leta 2020 zastavila vlada. Eden od korakov k boljšemu in donosnejšemu upravljanju teh podjetij je namreč tudi zagotavljanje strokovnih in neodvisnih nadzornikov, ki bodo delali v korist podjetja in ne v korist političnih ali drugih interesnih botrov. A z nadaljevanjem kadrovalnih praks, kakršni smo bili pravkar priča, se bo že tako omejen bazen primernih kandidatov le še bolj skrčil.

Predlog strategije še ne prinaša tako težko pričakovane klasifikacije, ki naj bi določila, iz katerih družbi naj bi se država popolnoma ali delno umaknila. A po prvem vtisu je mogoče ugotoviti, da dokument ne bo prinesel kakšnega večjega privatizacijskega pospeška. Vpliv nad državnimi podjetji bo tako, kot kaže, še dolgo predmet poželenja političnih in drugih interesnih lovk.