Tiskane izdaje
Jutri bo minilo natanko dva meseca, odkar je odstopil minister za zdravje Tomaž Gantar. Pet dni pred tem, 20. novembra lani, se je »prostovoljno« poslovil minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik. Obdobje, v katerem oba resorja lahko vodita vršilca dolžnosti, se bo torej čez mesec dni izteklo.
A po nesrečni epizodi z nekdanjim predsednikom računskega sodišča z velikimi političnimi ambicijami, Igorjem Šoltesom, je vnema pri iskanju novih članov kabineta zastala. Predsednica vlade Alenka Bratušek in njen štab sta, kot kaže, v velikih težavah. Izbor kandidatov se je namreč močno zožil. Prvič zato, ker je po Lukšičevi intervenciji jasno, da bodo lahko prišla v najožji izbor samo politično primerna imena. Ministrstvo za zdravje je trenutno najbolj kritičen in težaven resor v vladi, kar je druga omejitev. In še: kdo od resnih kandidatov bi vstopil v ekipo, ki bo v najboljšem primeru delovala do prihodnje jeseni, torej le dobro leto in pol?
Vse to seveda ne pomeni, da Bratuškova kandidatov ne bo našla. Nasprotno, pričakovati je, da bo v prihodnjih dneh ta proces močno pospešila in da bo poskušala vsaj ime novega ministra za zdravje objaviti najpozneje do začetka februarja. V tej zgodbi je za zdaj največja neznanka Desus s Karlom Erjavcem, ki se sicer odpoveduje napornemu ministrstvu, a si enega resorja v vladi ne pusti vzeti. Tu bo v skrajnem primeru premierka morala žrtvovati članico vlade iz kvote svoje stranke za Slovence po svetu Tino Komel, če ji bo seveda hkrati uspelo pomiriti za zdaj molčečo, a zato nič manj nezadovoljno opozicijo v lastnih vrstah.
Manj jasno je, kaj se bo zgodilo z ministrom za gospodarstvo, ki ga zdaj nadomešča Uroš Čufer. Finančni minister skupaj z guvernerjem Boštjanom Jazbecem sodi v »trojko« Alenke Bratušek in je brez dvoma njen najtesnejši zaveznik. Ker se trenutno zdi, da premierka sploh ne išče Stepišnikovega naslednika, lahko sklepamo, da ji takšno stanje pravzaprav ustreza. Kljub temu bo novega ministra za gospodarstvo prej ali slej morala najti – ali pa bo morala spremeniti zakon o vladi tako, da bo združila oba gospodarska resorja. Seveda pa bo tudi za to operacijo potrebovala široko politično soglasje v parlamentu.
A kadrovske zadrege so medtem že načele krhko koalicijsko sobivanje. Ob Šoltesovi kandidaturi se je pokazalo, da je nezaupanje med vrhovoma SD in PS večje, kot bi lahko sklepali po spodbudnih parolah na srečanjih koalicije. Ne gre samo za konflikt interesov, ampak tudi za tekmo med strankama, ki se potegujeta za volivce na istem političnem polju leve sredine. V letu dveh volitev se bo zagotovo še stopnjevala.
Prav nezaupanje med partnerji pa je zelo nevaren politični sprožilec. Takšen scenarij, ki je hkrati s sesuvanjem gospodarstva in stopnjevanjem socialnih napetosti v družbi prerasel v neusmiljeno medsebojno obračunavanje vladnih strank, se je že uresničil v času Pahorjeve vlade. In konec ni bil dober.
