Tiskane izdaje
Kaj nam pa morejo! To si verjetno mislijo člani sveta zavoda bolnišnice Izola, ki so po štirimesečnem mečkanju na mesto direktorja postavili vršilca dolžnosti iz svojih vrst, Radivoja Nardina, predsednika izvršnega odbora stranke SDS, ki ne izpolnjuje pogojev.
Radi bi verjeli, da takšno imenovanje nima nobene zveze s politiko. Če ne bi vedeli, da od štirih predstavnikov ustanovitelja v svetu zavoda ni niti enega z ministrstva, pač pa v njem sedijo dva predstavnika stranke SDS, generalni sekretar Desusa in kot vodja občinske pravne službe dolgoletna tesna sodelovka tedanjega župana in kasnejšega ministra Tomaža Gantarja. Tudi iz Desusa.
To ni osamljen kadrovski »dogodek« zadnjih dni v državnih zavodih ali podjetjih. Toda izolska bolnišnica je že desetletja slikovit primer slabega v slovenskem zdravstvu in hkrati tako vabljiv plen. O tem in o njenih zemljiščih nekaj malega ve tudi napovedana nova ministrica za zdravje.
Čeprav Samo Fakin nima nobenih pristojnosti, da bi odgovarjal na strateška zdravstvena vprašanja, si to pravico nadvse rad jemlje in pravi, da bi zamenjal vse izolske bolnišnične direktorje ter imenoval posebno sanacijsko skupino, ki bi morala zelo grobo poseči v delovanje bolnišnice. Pri tem je Fakin pozabil povedati, da je bil leta 2006 pet mesecev že član take skupine, v kateri sta bila še Marko Kranjec in Dorjan Marušič, pa sanacija ni obrodila kašnih posebnih sadov.
Naj si o dosedanjem direktorju mislijo, kar hočejo, bolnišnica Izola podobno posluje že 25 let. Ni ji pomagala niti sanacijska skupina niti nekdanji strokovni direktor in kasnejši minister Dorjan Marušič, ni je rešil niti direktor (nato minister) Gantar. Med direktorji so imeli domala enake izkušnje tudi Milan Krek, Nikolaj Kinkela, Mirko Miklavčič, strankarski kolegici sedanjega vršilca dolžnosti Nives Rener in Edvina Gregorič in Anton Kranjc, ki je prijateljstvo Boruta Miklavčiča unovčil z enkratno lepo donacijo, a ta prav tako ni zalegla. Položaja ni rešil niti Jani Dernič z nadzorniki, ki imajo neizmerno veliko tet in stricev v ozadju. Je pa Dernič vsem polenom navkljub izpeljal vsaj energetsko sanacijo in še kaj.
V državi premoremo mnogo generalov za spopade v teoriji, v praksi pa smo našteli osem različnih direktorjev, različne politične provenience in izobrazbe, nekateri so dosegali tudi lepe uspehe in kariero na drugih funkcijah, a njihov rezultat v bolnišnici je bil neverjetno podobno negativen. Vsi so bili obsojeni na isto bolnišnično zanko (nižjo in ne višjo finančno utež, na manj zaposlenih in manj programov), ki jo narekujejo državni strategi izolski »provinci« samo zato, ker se zavarovanci, lokalna skupnost in njeni predstavniki niti približno ne znajo postaviti za svoje pravice in ker je majhni Izoli tako neznansko sladko deliti nauke.
Ali bodo odgovorni (tudi za člane sveta zavoda nekdo odgovarja) ob imenovanju novega direktorja sploh sposobni uporabiti druge kriterije od teh, ki so jih uporabili pri sedanjem vršilcu dolžnosti? In kaj, če tudi deveti ali deseti direktor ne bo imel čarobne paličice? Nam bo Samo Fakin končno pokazal, kako to gre?
