Trenutno niti ni najpomembneje, kdo je za zmedo pri uvajanju socialne reforme bolj kriv: ministrstvo ali centri za socialno delo. Večji problem je, da za zdaj nič ne kaže, da bi kdo od njih obžaloval, kaj šele, da bi se prizadetim, ki čakajo na socialno pomoč, kdo javno opravičil.
Oboji – vladni uradniki v službi vlade v odhajanju in javni uslužbenci na centrih za socialno delo, ki jim ministrstvo prav zdaj, ko so stvari že zavrele, saj gre za vprašanje njih samih, očita neizpolnjevanje delovnih nalog in jih preteče kliče na odgovornost – ne delajo drugega, kot prelagajo odgovornost drug na drugega. Ministrstvo s prstom kaže na centre za socialno delo, da niso naredili dovolj, da bi se izognili zapletom ob uvedbi reforme, ti pa jim očitajoče vračajo, da so jih opozarjali, da bi bilo treba začetek reforme preložiti, ker zapleten informacijski sistem ni dovolj preizkušen, socialni delavci pa ne dovolj usposobljeni, da bi ga suvereno uporabljali.
Ali so res naredili vse, da bi ga, je odvečno vprašanje. Na ministrstvu so pravilno ugotovili, eni so in drugi niso, kar je v velikih sistemih, kakršna je mreža centrov za socialno delo, prej pravilo kot izjema. Nekateri so prizadevni, drugi pač ne in s tem verjetno tudi ministrstvu nismo povedali nič novega. Zato pa imamo vodstvo, ki mora poskrbeti, da se zadeve utečejo, čeprav peščica neprizadevnih členov v verigi svoje naloge ni opravila v predvidenem času. Zaradi te peščice ne more biti postavljeno na kocko nekaj tako pomembnega, kot je nemoteno zagotavljanje socialne pomoči ljudem, ki so od nje življenjsko odvisni. Ena od prizadevnih socialnih delavk je pred kratkim dejala, da je problem to, da ljudje, ki o revščini odločajo, o njej nimajo pojma.
