Kaj pa zdravje?

Megazakon, ki so ga danes začeli obravnavati v parlamentu, prinaša veliko sprememb tudi v zdravstvu. Natančneje: od 800 milijonov, kolikor namerava vlada prihraniti z njim na polju javnega, bo kar osmina ali dobrih sto milijonov prihrankov na letni ravni v zdravstveni blagajni.

Pokazalo se je, da splošno znižanje plač javnih uslužbencev na zdravstveno blagajno ne bo imelo pozitivnega učinka. Nasprotno, morda bo ta imela celo nekaj več minusa. Vsakršno znižanje plač, tako v javnem sektorju kot v gospodarstvu, pomeni namreč hkrati nižje davke in prispevke, torej osiromašenje javnih blagajn. Stomilijonski prihranek v zdravstvu bo tako skoraj v celoti na račun znižanja pravic bolnikov.

A medtem ko se za pravice otrok, šolarjev, študentov in javnih uslužbencev glasno borijo, so bolniki ostali brez vsakršnega zastopnika. Predstavniki družbenih skupin, ki naj bi zastopali pravico do zdravja v javni blagajni, so na to svojo dolžnost pozabili. Ali pa so se preračunljivo potuhnili.

Kako drugače kot z dvoličnostjo si namreč razložiti dejstvo, da so pred slabim letom v skupščini zdravstvene blagajne tako delodajalci kot sindikati ostro nasprotovali prenosu 25 milijonov stroškov iz javne blagajne v zasebno, dopolnilno zavarovanje, zdaj pa niso niti trenili z očesom, ko gre za prenos 88 milijonov stroškov na leto? Takrat je šlo za pet manj potrebnih zdravstvenih pravic, zdaj gre za zmanjšanje večine teh pravic. Tisti, ki po sprejetju megazakona ne bo dopolnilno zavarovan in bo zbolel ali se poškodoval, bo moral doplačati zdravljenje v bolnišnici skoraj v vsakem primeru. Zneski bodo šli v tisoče evrov.

Prenos 88 milijonov evrov stroškov pomeni pomembno krepitev zasebnih zavarovalnic, o katerih pa smo v zadnjih letih ugotovili, da poslujejo z veliko večjimi lastnimi stroški kot javna zavarovalnica. Razlog je tudi ta, da nad zasebnimi zavarovalnicami ni tako rekoč nikakršnega nadzora in se v njih denar, zbran za zdravstvo, porablja tudi za povsem druge, nezdravstvene namene. Civilna družba je zato zahtevala, reforma prejšnje vlade pa načrtovala združitev vsega denarja pod streho javne blagajne in tudi napovedi sedanje vlade smo na začetku razumeli enako. Toda zdaj gre v nasprotno smer. Zasebnim zavarovalnicam se bodo prihodki – to bodo seveda povišane premije ljudi – povečali za petino. V Sloveniji bomo tako za zdravstvo namenjali že dobrih 30 odstotkov zasebnega denarja, kar bo našo državo vrglo med nerazvite. Svetovna zdravstvena organizacija namreč razvitost držav meri ravno po deležu zasebnih sredstev v primerjavi z javnimi. Že ve, zakaj.

Varčevanje v zdravstvu pa poteka še po eni, povsem tihi poti, daleč od parlamenta. To so znižana plačila za delo bolnišnic, zdravstvenih domov in izvajalcev nasploh. Ob nespremenjenih drugih pogojih poslovanja to ne more pomeniti nič drugega kot slabšanje standardov za bolnike.

Zdravje postane dobrina takrat, ko ga nimamo več. A tisti, ki odločajo, so zdaj večinoma še zdravi. Poziv društev bolnikov je zato razumljiv: »Ko boste poslanci dvignili roke za znižanje pravic, vedite, da glasujete o svojih materah in očetih in o samih sebi.«