Tiskane izdaje
Kaj vse nam lahko pove sobotno srečanje med kitajskim in tajvanskim predsednikom? Najprej to, da danes ni več smiselno ohranjanje zgodovinskih sovražnikov. Trden stisk dlani med Xi Jinpingom in Ma Ying-jeoujem je isto kot ljubezenski objem med komunistično in nacionalistično partijo (Kvomintangom).
Vojna, ki so jo bojevali pred sedmimi desetletji, je zdaj zgolj povod za obojestransko priznanje poraza. Kvomintang namreč ne bo nikoli več vladal Kitajski. In komunisti ne bodo nikoli osvojili Tajvana. Preostaja jim edino to, da se še močneje objamejo in trdijo, da so bratje. Po pisavi, po Konfuciju, po sladko-kisli omaki. Po vsem drugem so zgolj sosedje.
Med pogovorom v razkošnem singapurskem hotelu ni bila med obema predsednikoma izrečena niti ena nova ideja o tem, kako bi bilo mogoče rešiti »tajvansko vprašanje«. Status quo je prelaganje nečesa, česar si nihče ne želi izgovoriti. Mirnega priznanja, da je Tajvan neodvisna država – kar se zdi celo precej manj mogoče od tega, da Srbija prizna Kosovo – ali oboroženega posredovanja, kar je celo vpisano v kitajske srednjeročne načrte. Dialog med obema predsednikoma je zato bil še najbolj vsebinski takrat, ko sta oba molčala. Takrat sta tako Xi kot Ma točno vedela, kaj jima pripoveduje tišina.
Sobotno srečanje govori tudi o tem, da nikoli ne bi smeli površno jemati narodnostne identitete. Ko se začne določena skupina opredeljevati neodvisno od zgodovinskih, kulturnih, verskih ali rasnih vezi s sorodniki, ki jih vlečejo nazaj v družino, tega procesa ni mogoče pretrgati ne z grožnjami ne z nagradami. Šest desetletij je dovolj, da se med brate naselijo odtujenost, različnost in nekakšna povsem nedružinska antipatija. Tajvanci hočejo biti to, kar so zgradili v demokratičnem vrtu, in to z jasnim občutkom o tem, koliko je vredna svoboda, da se govori, voli, kritizira in zahteva še več svobode.
Kitajska pa po drugi strani v srečanju s Tajvanom dobiva možnost, da postane prava velika sila. Ne s pomočjo podmornic in izstrelkov. Tudi ne s pomočjo na milijarde dolarjev politično usmerjenih naložb. Močna bo postala samo, če bo 24-milijonski otok sprejela kot soseda, kot otok, ki je dovolj majhen, da je z ničemer ne more ogroziti, in prevelik, da bi si ga lahko vtaknila v stranski žep.
Je treba posebej povedati, da Evropa in Amerika skozi povečevalno steklo opazujeta stik rok obeh predsednikov? Za ZDA je to pomembno zaradi strateških razlogov. Za Evropsko unijo je to pomemben kažipot pri izračunavanju političnega tveganja zaradi vse večjega gospodarskega povezovanja s Kitajsko. Tajvan bo čez dva meseca verjetno dobil predsednico, ki bo imela manj potrpljenja za molčanje o realnem stanju stvari. Počutila se bo kot voditeljica tajvanske republike. In takrat bosta morali tako Evropa kot Amerika stopiti ob njo v imenu lastnih načel. Smo razmišljali o tem, ko smo gledali stisk rok med obema predsednikoma? Ali smo se slepili, da je to konec problema, ki se nas tako ali tako ne tiče?
