Tiskane izdaje
Zdaj je že jasno: v ponedeljek zdravniki po vsej verjetnosti ne bodo stavkali. Jasno je, da si bolniki stavke ne želijo. Nekateri so mesece in mesece čakali, zdaj pa bi njihova operacija odpadla, ker ni nujna. Niti zdravniki si stavke ne želijo. Na ta dan bi sedeli križem rok, že naslednjega dne bi morali pregledati dvojno število bolnih. Niti vlada si stavke zdravnikov nikakor ne želi. Za vlado bi bila stavka zdravnikov poraz.
Bistvo zahtev zdravnikov lahko strnemo v dve točki: več časa za bolnike in boljše plačilo za čezmerno delo. Imajo še nekaj drugih pričakovanj za izboljšanje svojega položaja, ki so usmerjena v to, da ne bi še več zdravnikov odšlo na tuje.
Način komuniciranja Konrada Kuštrina, predsednika Fidesa, je večkrat takšen, da se zdi, kot da je zdravnikom samo do denarja. Logično, saj se vsak sindikat praviloma vedno zavzema za boljše razmere za svoje člane. Kuštrin hodi s tem po živčnih končičih občutljivosti ljudi, ki živijo v vse slabših gmotnih razmerah in se težko strinjajo, da bi morali zdravniki zaslužiti več. Kuštrin tvega, da se bo na zdravnike izlil novi val ogorčenja. Najlažje je očrniti zdravnike, a tej skušnjavi se nujno odreče vsakdo, ki pozna razmere vsaj nekoliko bolj podrobno.
Slovenija je po številu zdravnikov skoraj na repu razvitih evropskih držav. Že vrabci čivkajo, da ni človeško, kaj šele strokovno dobro in zaupanja vredno, da slovenski zdravnik v enem dopoldnevu pregleda 50 ali 70 bolnikov. Kako naj se poglobi v toliko bolezni, kaj šele v toliko ljudi? In prav vsakdo si želi, da se mu posveti stoodstotno, kar je v petih ali sedmih minutah nemogoče. Jasno je, da bolnik potrebuje več zdravnikovega časa. In ravno tako, da mora biti za izčrpljujočo zavzetost nagrajen. Odkar ugled zdravnikom pada, je edino nadomestilo za trud denar. Krog je tako sklenjen, saj ravno prizadevanje za denar v naši - postsocialistični - državi krni ugled.
Ta gordijski vozel bi lahko presekala samo vlada, ki o teh rečeh edina odloča. Nobena pametna vlada ne bi šla na nož z zdravniki. Nasprotno, sama bi si proaktivno prizadevala, da ji kader, do katerega se pride izjemno počasi, z velikimi napori in stroški, ne uhaja na tuje. Če ji je že vseeno za bolne ljudi, ji ne more biti vseeno zase: kako bo na volitvah pogledala v oči ogromni množici 400.000 čakajočih bolnikov?
Variabilni del plače, ki ga zahtevajo zdravniki, pomeni odmik od sistema plač javnih uslužbencev, v katerem so zdravniki izenačeni z administratorji na okencih državne uprave. Uravnilovka ni še nobeni družbi prinesla razcveta, niti slovenski ne bo. Nenehno govoriti o večji učinkovitosti, ključne ljudi pa plačevati pavšalno, je nesmisel. Ne samo v zdravniškem, tudi v drugih zahtevnih poklicih. Variabilni del plače zdravnikov pomeni tudi prvi reformni korak za odpravo čakalnih dob. Majhen, a nujen.
V tem trenutku je dogovor že sklenjen, ne pa še podpisan. Želja, da zdravniki ne bi stavkali, se bo - kot kaže - uresničila. Bolniki si želijo prijazne in dobre zdravnike, ti pa so utrujeni in naveličani nenehnih dokazovanj, da niso sovražniki številka ena v državi.
