Tiskane izdaje
Kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na njeno ponavljanje, pravijo, za Evropo pa nobene lekcije preteklosti niso pomembnejše od tistih, ki so jih zagotovili Francozi in Nemci. Komaj se je v sedemnajstem stoletju končala gigantska evropska morija, imenovana tridesetletna vojna, že je osemnajsto potekalo v znamenju nasprotovanj med Francijo in Avstrijo na eni strani ter Prusijo in Anglijo na drugi. Francija je bila že od vestfalskega miru leta 1648 razumljena kot jamstvo nemške nacionalne razdrobljenosti in je rojevajoči se združeni Nemčiji nasprotovala tudi med napoleonskimi vojnami. Prav spopad pri Jeni, med katerim so francoske sile uničile ponosno prusko armado, je pomagal k vzponu prvega vala nemškega nacionalizma, k prav tako prvi nemški združitvi pa je pripomogla krvava prusko-francoska vojna med letoma 1870 in 1871.
Nemčija je takrat prvič po srednjem veku presegla Francijo po številu prebivalstva ter se ustoličila kot vodilna evropska sila, na kolena jo je spravila šele prva svetovna vojna in po grozljivem vzponu nacizma druga. V to kruto zgodovino se lahko poglobi vsakdo, ki misli, da so nekdanje nacionalne države lahko zgled evropskega sožitja. Enaindvajsetega stoletja, upajmo, ni mogoče primerjati s prejšnjimi, a ne smemo pozabiti, da sta pol stoletja zahodnoevropskega miru in blagostanja zagotovila šele kancler Konrad Adenauer in francoski predsednik Charles de Gaulle s podpisom elizejske pogodbe in spodbujanjem združevanja.
Je bila prvi pogoj za novo nemško-francosko prijateljstvo skesana Nemčija, pripravljena poravnati levji delež računa za evropsko združevanje? Vsaj Zahodna Nemčija je po 60. letih preteklega stoletja veliko bolj kot druge napadalke iz druge svetovne vojne priznavala svojo krivdo in kot razlog za svoj obstoj navajala tudi dobre odnose s svojimi sosedami. Že sredi evrske krize se je klasična nemška šola gospodarskega razvoja, ki poudarja dobre pogoje za zasebno gospodarstvo in konkurenco, začela oddaljevati od Francozov in drugih, ki verjamejo predvsem v vidno roko države. Begunska kriza položaj še zaostruje, saj po zadnjih terorističnih napadih v Parizu razkriva tudi druge meje francoske države pri integraciji številnih islamskih prebivalcev.
Te razkole še povečujejo znamenja, da ima združena Evropa tudi številne druge nasprotnike. Bruseljska »Regulierungwut« (pretirano reguliranje) povzroča veliko nezadovoljstvo tradicionalnim svoboščinam bolj zavezani Veliki Britaniji. Morda jih bo strah pred novimi škotskimi prizadevanji za odcepitev prepričal za obstanek v EU – skupaj s strahom pred vse večjimi zunanjimi nevarnostmi po vsej Evropi. Ne gre le za begunce in morebitno infiltriranje teroristov, mnogi Nemci in tudi nekateri drugi se vse bolj bojijo tudi ruske »hibridne vojne« proti EU. K zmanjševanju napetosti ne pomaga, da so v bližini britanskega zračnega prostora pravkar spet zaznali ruska vojaška letala, ki nosijo tudi jedrsko orožje.
Teroristični napadi v Turčiji pa zmanjšujejo možnosti za naslanjanje na Ankaro pri omejevanju begunskega navala v Evropo, ki ga zagovarja kanclerka. Angela Merkel še vedno upa, da bo Evropa tudi iz te krize izšla močnejša, a je dobrih sto let po prvi svetovni vojni ter petinsedemdeset let po drugi spet velika nevarnost, da se akterji sodobnih kriz katastrofalno zaračunajo.
