Tiskane izdaje
V najboljši časopisni dokumentaciji med Istanbulom in Nordcappom (seveda Delovi) so malce pobrskali po najnovejši poulični jezikovni folklori na Šentflorjanskem. Rezultati: Gotof si (Štajerska); Fertik si (Kranj); Fertik ste, ejga (Kranj); Naj grejo v maloro (Ajdovščina); Gron je vdaro (Murska Sobota); Gotov je (Trebnje); Izbrženi ste (Koroška); Zdaj bašta. Mi smo revolucija (Nova Gorica).
Seveda smo takšne folklorno-politične raznolikosti lahko le veseli; če nič drugega, govori o tem, da je v Slovencih še nekaj puntarskega duha, predvsem pa mnogo več pluralnosti in slikovitosti, kot jo premore politična kasta, razpredalčkana po strankah in strančicah, ki se dobesedno razkrajajo, gnijejo in prhnijo, vendar se te nečednosti ne da pomesti niti v kanto za smeti. Nasprotno, politična kasta gleda na »ulico« zviška, kakor na smetje, česar si ne bi privoščila niti oblast v tako imenovanih svinčenih časih. Ko so stavkali trboveljski rudarji, je menda Kardelj nameraval nadnje poslati celo tanke - vendar so ga zaustavili. Verjetno zdrava pamet še iz časov, ko smo bili vsi kmetje. In zanimivo: dialektov, ki so posebno bogastvo Slovenije, ni uspelo nikomur izbrisati, nasprotno, spet oživljajo, kar govori o posebni vitalnosti jezika, jezik pa je naše bistvo, nikakor ne država, utemeljena na nekaj frazah o demokraciji in s prhkim okostjem političnih strank.
Ker se počasi bliža pust, po mojem najpomembnejši praznik v tej deželici, kajpak poleg sv. Martina, si bomo dovolili še nekaj sugestij za »ulico«. Da bo še pestreje. Slovenski etnološki leksikon je lahko neizčrpen navdih. Saj ni nujno, da bi šlo samo za zmerljivke, vsekakor pa lahko prekosimo Afriko in Ameriko, kjer so se dokopali le do nekaj floskul à la Power to the People. Lahko bi se ljudstvo spomnilo nekdanjih pravljičarjev, ki so s pripovedovanjem ohranjali in posredovali folklorne pripovedi. Nadarjeni posamezniki, tudi če niso znani po imenu. Besedne umetnosti niso ohranjali in posredovali samo starci in starke, dar pripovedovanja je bil prirojen. V bistvu je šlo za folklorno monodramo ali metaforično o gledališču enega.
Zdaj pa to »zvrst kulture«, ki nas je pomagala ohraniti, primerjajte s sodobnim pravljičarstvom, ki laže in zavaja. Nekdaj se je v dušo vpijala pripoved o Kralju Matjažu ali o Martinu Krpanu s kobil'co, danes se laže s številkami, statistiko ali bonitetnimi ocenami. Laže se tudi kar tako.
Drugi izrazi, ki prihajajo na misel, so mrtvaški zvon, mrtvaški voz, mrlič (mrtvak), promenada, ki je bila nekdaj znana kot oslovski vogal, vislice, vnebohod, hlevska laterna ... Promenadi so v nemščini rekli Eselecke, oslovski vogal, kakršnega smo v Titovih časih podoživljali v osnovi šoli; če si zagrešil kako piz... ali kaj preveč bleknil, te je pač čakalo sramotilno čepenje v kotu. O vislicah ne bi govorili, saj so tudi med francosko revolucijo raje prakticirali giljotino, imajo pa lahko zelo močan teaterski naboj, še zlasti če bi jih kdo postavil nekje v bližini Tromostovja. Mrtvaški zvon (mavček) in mrtvaški voz, mrtvaški oder - tega verjetno ni treba posebej razlagati.
Med »ropotijo« demonstrantov bi lahko mirno uvrstili tudi hlevsko laterno, svetilo, ki so ga na kmetijah uporabljali pri večernem in jutranjem opravilu v hlevu. Morda ne bi škodilo nasproti parlamenta postaviti hlev in pripraviti predavanje o hlevski živinoreji.
Skratka, ljudstvo ima obilo možnosti za izražanje - to mu pripovedujejo celo politiki, vendar se trmasto oklepa »ulice« in nekakšnih referendumov. Zdi se, da smo se tu usodno razšli. Ko oblast prosvetljeno brani institucije demokracije (sebe), je ljudstvo hote in nehote zgnetlo v ulico kravjeke in konjske fige. »Dogajanje« na ulicah in trgih je kot nekaj ničvrednega, zanemarljivega, nekaj, čemur se lahko posmehuješ ob kavi v ogrevani pisarni. Zdi se mi, da se ne bo tako končalo. Res je, zima je, ko ljudje morajo poskrbeti za svoje preživetje, toda znova bo pomlad (verjetno ne takšna, kot jo pričakuje JJ) in hormoni bodo oživeli. Slovenija po tej sibirski zimi, kakršno nam je ustvarila politična kasta, ne more biti več takšna kot prej.
Spominu se je nekdaj reklo tudi rok. Rok še vedno deluje.
Pravzaprav je bistvo to, da se ljudstvo očitno ni povsem vdalo strankokraciji in njeni diktaturi. »Lokalne pobude«, ki so se začele v Mariboru, se razpredajo naokoli in imajo svojo »folkloristiko«, ki jo bo seveda treba še dovršiti. Slovenci smo v najbolj svinčenih časih imeli izrazit smisel za humor in satiro, potem so nam najprej ukinili Pavliho, za tem pa je prišla še »demokracija« JJ, ki je vse skupaj zatrl. Država brez norčavega časopisa, dajte no! Celo v taborišču à la Dachau je arhitekt Kobe zrisal tarok karte, na katerih je bila duhovita zafrkancija na račun valptov in kapojev.
Država, v kateri ni več do smeha, ampak na zaslonu vsak večer lahko gledaš samo še zaskrbljeni obraz prvega oblastnika, je pač država pred kolapsom - zgodovina ne govori nič drugega. Thomas Cathcart in Daniel Klein (O Platonu, kako razumeti filozofijo s pomočjo šal) pišeta: »Po Marxovi diktaturi delavskega razreda, ki sledi revoluciji, spet sledi 'odmrtje države'. Kljub temu misliva, da imajo Karla Marxa po krivici za radikalnega anarhista.«
Se strinjamo! Kdo je pravzaprav radikalni anarhist: tisti, ki teoretizira o zatiranih razredih, ali tisti, ki državo uničuje kar iz svojega kabineta? JJ niti ne bi bil prvi.
