Kako krožijo možgani

Tezo o kroženju slovenskih možganov je mogoče obračati na vse strani, dokler ne povemo vzroka, zakaj so šolani ljudje šli iz Slovenije. Res je, ni problem, celo zaželeno je, da ljudje odhajajo po svetu, da se tam dodatno izobrazijo, mogoče uveljavijo, naberejo izkušenj. Problem pa je, če se ne nameravajo nikoli več vrniti, in še večji problem je, če so morali v druge države oditi, ker se je Slovenija pokazala kot brezperspektivna država, v kateri ne morejo dobiti svojim kvalifikacijam ustreznega dela.

Eno je torej Evropa, ki nastaja po meri generacije Erasmus, kot je včeraj tematiziralo Delo, drugo pa je logika iskanja dela po sistemu s trebuhom za kruhom, ne glede na utečen sistem socialnih pravic, ki sicer veljajo v urejenih državah. V mislih imamo prekarne delavce, novodobne gastarbajterje, t. i. napotene delavce, ki po naročilu matičnega podjetja krožijo sem in tja in nimajo pravih delovnih ter socialnih pravic. Tak način dela je zapisan v ustanovne postulate neoliberalne ideologije, in kolikor se ta po vsej Evropi utrjuje, se zaostrujejo tudi socialni in delavski pogoji. Gre za nesprejemljivo smer delovanja evropskega gospodarstva in to novodobno suženjstvo bi bilo treba tematizirati na ravni vseevropskih institucij demokracije.

Naslednji moment, ki se odraža v odlivu šolanih mladih Slovencev v tujino, ima korenine po letu 2008, po začetku gospodarske krize in naraščanja brezposelnosti. To ni bilo »kroženje možganov« po meri generacije Erasmus, kar je bila sploh osnovna ideja graditve nove evropske identitete, ampak ekonomska in preživetvena nujnost sicer sposobnih mladih ljudi. O njih je govoril premier Miro Cerar z željo, da bi se taki, iz nuje izseljeni Slovenci, nekoč vrnili domov. Tu je seveda logika schengna in dejstvo, da je EU tudi novi skupni dom, je povedal. Ne smemo misliti, je rekel, da mora vsak Slovenec dobiti zaposlitev ravno v Sloveniji. Toda če ne smemo misliti tega, kaj pa je tisto, na kar bi v Sloveniji morali misliti?

Najmanj, kar bi država morala početi, je, da bi skrbela za nacionalno strategijo (celo dolgoročnega) razvoja panog, v katerih je visoka dodana vrednost in v katerih bo slovensko znanje lahko prišlo do veljave. Zdi se, da je neumorna razprava o mehčanju davčnega okolja, v kateri se bo kapital bolje počutil, predvsem pesek v oči tistim, ki od države zahtevajo konsistentno socialno politiko. Prava smer debate je interes države pri zajemanju znanja, pri privabljanju generacije Erasmus v priložnosti, ki jih je šele treba ustvariti. K temu gresta več kot očitno socialna in delovna kultura nekega okolja. Tako bi Slovenija ohranila svoje še ne izgubljene prednosti, oprla pa tudi pot družbeni enakosti v možnostih, pri čemer doslej na ravni države ni bila posebno uspešna. Zato vendar so ljudje uhajali iz nje.