Kako poln je kozarec

Stojan Petrič, eden naših najuspešnejših menedžerjev, trenutno gospodarsko dogajanje v Sloveniji povzema takole: »Brez industrijske politike in s to privatizacijo, ki se dogaja, ne bomo prišli daleč.« Naša država torej nima industrijske politike, trenutno niti gospodarskega ministra, prav tako nima strategije upravljanja državnega premoženja. Z nekaj sarkazma ugotavljamo: če nimamo strategije upravljanja premoženja, imamo pa vsaj seznam državnih podjetij, ki jih bomo prodali.

Pred dnevi smo objavili rezultate ankete o tem, kaj javnost meni o tej privatizaciji; več kot polovica vprašanih je prepričana, da bi jo bilo treba ustaviti. Minister za finance Dušan Mramor te podatke sicer relativizira in pravi, da je strah običajen in prisoten v vsaki državi, a da se je v Sloveniji naklonjenost privatizaciji v zadnjih letih precej povečala. Ta razlaga je podobna kot dilema, ali je bolje, da je kozarec napol prazen ali pa je morda bolje, če je napol poln. Količina pijače v njem je povsem enaka, razlika je le, kako kozarec vidi tisti, ki iz njega pije. Da ta kozarec vidijo različno tudi v koaliciji, je mogoče soditi tudi po tem, da so strankarski veljaki privatizaciji namenili celo nedeljski večer.

Kakšno zaupanje vzbujajo politiki s svojimi dejanji in izjavami, kaže kazalnik zaupanja potrošnikov, ki se je novembra opazno poslabšal in doživel največji mesečni padec po lanskem maju. Zmanjšala se je tudi podpora vladi, podpira jo že manj kot petina volivcev; napoved, da bodo razočarali tudi »novi obrazi« v politiki, se je tako že uresničila. Razočarani pa so tudi predstavniki zaposlenih v Adrii Airways Tehnika; gre za eno od družb s prodajnega seznama, za katero se prodajni postopek že končuje. Zaposleni se bojijo, da oba zainteresirana kupca, s katerima potekajo pogajanja – litovski in turški investitorji, na katere se lepi tudi nekaj afer –, nista prava strateška partnerja, ki bi zagotovila prihodnost za podjetje in varnost njihovih delovnih mest. Delavci so se po pomoč obrnili k eni od parlamentarnih strank, a jih je ta poslala – k novinarjem!

Vsekakor se zdi, da smo po letih, ko smo se pod krinko nacionalnega interesa otepali tujega lastništva, prišli v fazo, ko glede kupcev nismo več preveč izbirčni. V konkretnem primeru prodaje Adria Airways Tehnika, nekdanjega notranjega oddelka za vzdrževanje letal nacionalnega letalskega prevoznika, ki je bil, ko je bil poslan na samostojno podjetniško pot, ocenjen na dobrih 14 milijonov evrov, se postavlja veliko vprašanj. Je prodajna cena, dosega le okoli tri milijone evrov, prava? Razlika med ocenjeno vrednostjo družbe in prodajno ceno zahteva pojasnila. Je bila ocenjena vrednost morda nerealno visoka, ker je Adria Airways potrebovala finančno injekcijo in prikrito državno pomoč, kar seveda v nacionalnem prevozniku zanikajo; ali se je morda nekdo zdaj prelahkotno pač odločil za (raz)prodajo.