Kako privarčevati s cesto

Lucijčanom so obljubili, da jim bodo najpozneje prihodnje leto vendarle začeli izplačevati odškodnine za odkup sedmih hiš, približno 40 pomožnih objektov in podobno število zemljišč, čez katere naj bi konec leta 2015 začeli graditi zadnji del obalne hitre ceste. Seveda je razumljivo, da so odgovorni vsaj nekoliko potolažili ljudi, ki jih vsi skupaj že vsaj deset let vlečejo za nos. Hiš v cestnem koridorju ne morete obnavljati, prodati jih ne morete, negotovost pa je iz leta v leto večja. Zato je bil sestanek, na katerem so jim bile obljubljene spremembe v približno enem letu, hvalevreden.

Toda hkrati ima zadnji odsek obalne hitre ceste še eno, veliko bolj problematično zgodbo. Zdi se, da so načrtovalci te ceste dodobra in strateško zamočili. Za prebivalce Lucije, Portoroža in Pirana (približno 15.000 prebivalcev) bi bila takšna cesta sicer res priročna rešitev, saj bi imela večina prebivalcev le dva ali tri kilometre poti do hitre ceste. S tega zornega kota bi bila velik napredek, saj prebivalcem dela občine za pet ali šest kilometrov skrajša vstop na hitro cesto. Vprašanje pa je, ali je tako razkošje, vredno najmanj 150 milijonov evrov (samo odkupe nepremičnin ocenjujejo na več kot deset milijonov evrov), v tem trenutku res dobro naložen denar.

Imamo vsaj tri pomisleke. Prvi je naravovarstveni. Projekt predvideva gradnjo priključne ceste proti Belemu Križu (Valeti), dolg dobra dva kilometra po popolnoma novi trasi – južnem, lepo osončenem pobočju Lucana. Zakaj so izbrali najdragocenejša južna zemljišča, kjer je rodovitna zemlja, kjer je največ hiš in kjer je lep pogled na Piranski zaliv (in ne severnega, neuporabnega, nepozidanega), lahko samo ugibamo. Očitno bo priključna cesta pomagala pri pridobitvi še več hektarov novih stavbnih zemljišč, ki jih bodo lahko namenili pozidavi. Lucija bo pozidana do vrha hriba, nepremičninarji pa bodo bogateli še naprej. Varstveniki okolja in kmetijskih zemljišč so to poglavje, začuda, prespali, čeprav bo poseg dodobra spremenil gričevje nad Lucijo. Dobre štiri kilometre ceste od Jagodja do Lucije bo precej zasoljenih ne le zaradi dolge priključne ceste. Tudi glavna trasa bo morala na dva dolga viadukta (lucijski bo še daljši, kot so najprej predvidevali) in v predor. Cesta se bo končala v Luciji, kajti štiripasovnice najverjetneje nikoli ne bodo nadaljevali skozi vplivno območje krajinskega parka Sečoveljske soline. Zato nikoli ne bo mogla igrati tranzitne vloge proti hrvaški Istri. Še zmeraj bo treba zgraditi pravo tranzitno cesto od Bertokov skozi šmarski predor do Dragonje, kjer se začenja hrvaški »istrski ipsilon«. Če bi prej zgradili šmarsko hitro cesto, bi se na obalni cesti znebili tranzita. In z manjšimi izboljšavami bi sedanja obalna cesta zdržala še 20 let. Tranzit bi se izognil Kopru. Pa še privarčevali bi, ker je načrtovani predor pod šmarskim prevalom dolg le 800 metrov, in bi za vse skupaj pravzaprav težko porabili 150 milijonov evrov. Le kdo si bo upal to povedati na glas in spremeniti odločitev, dokler je še čas?