Tiskane izdaje
Izjemno, finale Nemčija – Argentina je tudi iz mojega zornega kota napadalca prvovrsten posladek. Klose in Müller proti Higuainu, Agüeru in Messiju! On je drugi svet.
Najprej o nemškemu dvojcu, ki je osmešil Davida Luiza in druge Brazilce. Miroslav Klose je predvsem izvrsten profesionalec. Pri teh letih je optimalno pripravljen, njegov občutek za gol in postavljanje je vrhunsko. Thomas Müller je specifičen napadalec. Prvenstvo je začel kot osrednji, toda po moji oceni je najboljši na položaju, ki mu ga je Joachim Löw namenil v zadnjih tekmah – da napada z bočnih položajev, še posebej z desne strani. Selitev na bok je povezana s Klosejevo uvrstitvijo v prvo enajsterico. Na vsak način je Müller najbolj raznovrsten napadalec na SP. A oba sta del celovite nemške filozofije igre, v kateri zvezna vrsta narekuje igro. Ona opravi svoj del naloge, napadalca svojega. In to je znak, da je moštvo usklajeno, da ima v igri rep in glavo. Klosejev rekordni gol je to razkril na najboljši možni način. Česar v brazilski ekipi ni bilo videti. Fred in Hulk nista bila niti približno kos nalogi na tem SP. A je treba priznati, da bi bil v tistih norih nemških pol ure vsak napadalec v enakem položaju kot Fred in Hulk. Ampak Fred, ki je dober, ne pa odličen napadalec, je bil tudi žrtev (ne)sistema Brazilcev. Je napadalec, ki ima ponavadi zadnji strel, Brazilci pa niso bili sposobni z igro pripeljati žoge do strela. Pa še brez Neymarja so bili.
Argentinci so bili napadalno povprečni. Gonzalo Higuain in Sergio Agüero sta dolžnika in prav zato mislim, da imata za finalno tekmo pripravljeno potezo več. Od nemškega dvojca se argentinski razlikuje po tem, da za seboj nima tako napadalno uigranega orekstra. Bolj ali manj je pri Argentincih vse odvisno od posamičnih vložkov najsposobnejših igralcev. Higuain in Agüero sta hitrejša od Kloseja in Müllerja in tudi tehnično bolj dovršena. Zato se Argentinci lahko upravičeno zanašajo na njune prebliske. Proti Begliji je Higuain natančno pokazal, kaj je kakovost strelca. Zadel je tako rekoč iz nič.
Za finale predvidevam izrazito taktična tekmo. Na nek način bo posebna, toda verjamem, da takšna navijačem ne bo všeč. Toda trenerje in tudi mene je, na primer, argentinsko-nizozemski dvoboj navdušil. Užival sem v preigravanju taktičnih zamisli obeh selektorjev in odzivov igralcev.
Vlogo Lionela Messija sem pustil za konec. Imam občutek, da je prav za zadnje dejanje ohranil najboljše. Nanj gledam povsem drugače. In na tem SP ga vidim tako, da spretno in pametno narekuje, kako bo igral in s kakšnim vložkom. Če se bo odločil, da bo mož odločitve in bo v tekmo šel z odločnostjo zmagovalca, ključnega režiserja, v najboljši dnevni formi, potem bo Argentina prvak. Če bo samo dober, bo za Argentino premalo. A treba je upoštevati še nekaj. Nemci so samozavestni in, kot jih poznam, se ne bodo preveč ukvarjali s tekmeci, pač pa le s svojo podobo. Več pozornosti, kot je bodo namenjali Argentincem, slabše bo zanje.
