Tiskane izdaje
V prvih 15 letih tega stoletja se je globalna revščina zmanjšala za polovico, trdijo pri OZN. Svetovni voditelji so si za naslednji mejnik postavili, da bodo do leta 2030 izkoreninili ekstremno revščino. Menda bi bilo ta cilj mogoče doseči, a je, kot so prepričani pri Oxfamu, eni največjih mednarodnih organizacij, ki se bori proti revščini, velika prepreka temu naraščajoča neenakost.
Pred nekaj meseci je svet osuplo prebiral, da osem najbolj premožnih mož na planetu poseduje toliko bogastva, kot ga ima skupaj 3,6 milijarde najbolj siromašnih, in da se vrzeli med tistimi najbolj na vrhu in preostalimi hitro večajo. Številni so razlogi, zakaj je tako, nekateri od tistih, ki imajo največ pod palcem, pa štejejo vse višje dobičke tudi zato, ker se znajo zelo spretno izogibati plačevanju davkov. V informacijski dobi, ko se lahko virtualno povezujemo s komerkoli kjerkoli v stotinkah sekunde in kupujemo dobrine z drugega konca sveta, ne da bi se morali premakniti s kavča, je tudi seljenje dobička od tam, kjer je bil ustvarjen, tja, kamor zanj tako rekoč ni treba plačati davka, nekaj, kar je za tiste, ki to znajo, očitno zelo preprosto.
Oxfam operira s številkami in poskuša razložiti, kako to konkretno vpliva na človeška življenja – ker se korporacije izogibajo plačevanju davka na dobiček, so države v razvoju ob več kot sto milijard dolarjev na leto, kar bi bilo dovolj za šolanje 124 milijonov otrok in za to, da bi z ustrezno zdravstveno oskrbo preprečili smrt šestih milijonov otrok. Ker se superbogati posamezniki poslužujejo davčnih oaz, Afrika izgubi 14 milijard dolarjev na leto, s čimer bi lahko rešili življenja štirih milijonov otrok in zaposlili dovolj učiteljev, da bi vsi afriški otroci sedli v šolske klopi.
Z računovodsko telovadbo in virtualnim premikanjem številk multinacionalk se ukvarjajo G20, OECD, evropska komisija in številne vlade, ki trpijo posledice njihovega načina poslovanja. Ne gre samo za velike družbe in izogibanje davkom, iz katerih se črpa denar za gradnjo cest, vodovoda in bolnišnic, ampak tudi za to, da se številni predpisi in sistemi niso prilagodili vsak dan večjemu obsegu digitalne ekonomije, pri kateri ni jasno, kje vse se je dodana vrednost ustvarila, kdo bi lahko kaj imel od tega in koliko pravzaprav. Vtis je, da ni še niti skupnega konsenza, kako se sploh tega lotiti.
Predpisi in sistemi se prav tako še niso prilagodili času, ko smo vsi zadovoljni, da se po tujih mestih poceni peljemo z uberjem, spimo v sobah, ki smo jih najeli prek spletnih platform, in se nam zelo fino zdi, da smo iz Kitajske po pošti dobili majčko, ki bi nas v trgovini za vogalom stala še enkrat več. Tako se zdi, da je vse lažje dostopno, in pravzaprav ne opazimo, da se vzporedno izgubljajo delovna mesta, da izginjajo poklici, da male lokalne trgovine tej konkurenci ne morejo slediti. Pričakovanja pa ostajajo ista – da bosta šolski in zdravstveni sistem delovala, infrastruktura se izboljševala ter da bodo pokojnine za vse solidne.
