Kako sem skoraj postala darovalka
Sun, 20.03.2016, 06:00
Kako sem skoraj postala darovalka
Seveda bom prišla, darovala matične celice in na piknikih izmenjevala izkušnje.
Nekega petkovega dopoldneva – zaradi množice klicev je bil eden bolj stresnih – se je na zaslonu mobilnega aparata izpisala neznana številka. Naveličana in rahlo utrujena sem sprejela klic. In se nenadoma znašla v čisto drugem svetu.

Gospa s primorskim naglasom je zvenela zelo previdno. »Se spomnite,« je začela, »da ste se pred kakšnimi desetimi leti vpisali v register darovalcev krvotvornih matičnih celic?« Priznam, kar sesedla sem se. Seveda sem to storila. To je bilo ravno v času, ko se je pisalo o bolezni slovite flavtistke Irene Grafenauer, in veliko se nas je odzvalo na poziv, naj se vpišemo v register in ji tako morda pomagamo. A ves ta čas sem upala, da se mi ne bo nikoli treba odzvati na takšen klic.

Pred očmi se mi je zvrtel film, kako ležim na bolniški postelji, na boku, v halji, iz katere molijo gole noge. Z iglo v medenici stiskam zobe in čakam, da vse hudo mine. Predstava je bila tako močna, da sem skoraj preslišala naslednje besede sogovornice. Neka gospa bi potrebovala moje matične celice. Bi jih bila priprav­ljena darovati? Lahko razmislim, je še dodala, me bo še enkrat poklicala.

To pa že ne, sem bila odločna, če sem se prijavila, bom šla do konca. In jo zasula z vprašanji. Kdo je prejemnica? Sem jaz edina ustrezna darovalka? Me bo bolelo? Gospa je potrpežljivo pojasnjevala, da mi ne more povedati, za koga gre, niti tega, iz katere države je, lahko pa razkrije, da gre za gospo mojih let z dvema otrokoma. Ne, nisem edina ustrezna darovalka, čeprav sem si v domišljiji že narisala podobo junakinje, ki bo odrešila nekoga, kar bi prav lahko bila tudi jaz. Potem mi je še razložila, kako poteka odvzem. Darovalec večinoma leži na posebnem ležalniku, iz ene roke mu jemljejo kri, ki potuje v posebno napravo. Tam zberejo matične celice, nato pa se kri vrne v drugo roko. Skratka nobenih debelih igel v medenici. Tudi tveganja za moje zdravje tako rekoč ni. Spet sem se herojsko vzravnala. Potem pa sploh ni nobenega problema. Seveda bom prišla, darovala matične celice in potem vsako leto hodila na piknike, na katerih si darovalci izmenjujejo zgodbe, kako so se počutili, ko so vedeli, da nekomu rešujejo življenje. Pa še Lado Bizovičar je tam menda master of ceremony.

Povabili so me na zavod za transfuzijo, mi odvzeli tri epruvete krvi, pokazali prostor, kjer naj bi se vse skupaj dogajalo, in mi zagotovili, da se bom lahko tiste štiri ure kratkočasila z gledanjem filma. Na skrivaj sem se tolažila, da – če nič drugega – bom vsaj izvedela, ali sem zdrava ali ne. Kajti prepričana sem bila, da v tujino ne bodo poslali krvnih celic bolnega človeka; da bodo bržkone preverili čisto vse, tudi tiste dejavnike, na katere splošni zdravnik med rutinskim pregledom ponavadi ni pozoren.

Razložili so mi, da se v register lahko vpišejo osebe med 18. in 40. letom starosti in tako postanejo mogoči darovalec. Ko so enkrat vpisane in tipizirane, so na voljo vsem bolnikom po svetu. V registru ostanejo do 60. leta starosti. V Sloveniji je nekaj čez 16 tisoč morebitnih darovalcev. Do zdaj je 53 Slovencev svoje matične celice podarilo domačim ali tujim bolnikom. Največje število darovalcev je v ameriškem in nemškem registru. Potožili pa so tudi, da se je z uvedbo zloglasnega zujfa darovalcem nadomestilo za čas odsotnosti z delovnega mesta zmanjšalo na 90 odstotkov; kljub številnim dopisom na ministrstvo za zdravje jim tega ne uspe urediti.

Zdaj tudi vem, da je alogenična presaditev krvotvornih matičnih celic, kakor temu pravijo strokovno, agresivni način zdravljenja, ki pri nekaterih boleznih pomeni edino možnost ozdravitve. Zaradi napredka medicine in uvedbe novih tarčnih zdravil se za tak način zdravljenja danes redkeje odločijo; predvsem takrat, ko z drugimi načini ne morejo zagotoviti ozdravitve ali dolgotrajne remisije bolezni. Kandidati za to obliko zdravljenja so večinoma tisti, pri katerih zdravniki pričakujejo, da jim bodo s presaditvijo omogočili dolgotrajno normalno življenje.

Minili so dnevi in minili so tedni, a klica, ki sem ga čakala, ni bilo. Poklicala sem prijazno Primorko in izvedela, da se iz laboratorija tudi njim še niso oglasili. To bi lahko pomenilo več stvari, najverjetneje pa dvoje: da se je gospe stanje poslabšalo ali da so našli ustreznejšega darovalca. Po dveh mesecih so v Slovenijo le sporočili, da mojega kostnega mozga ne potrebujejo, in osebje zavoda za transfuzijo prosili, naj se mi zahvali.

Zdaj lahko le upam, da so res našli ustreznejšega darovalca in da bo z gospo še vse v redu.

Kako sem skoraj postala darovalka

Foto: Delo

Prijavi sovražni govor