Kakšne alternative

Po vstopu v drugo leto po volitvah sredi poletja 2014 se je slovenska politika znašla na pomembnih prelomnicah. To je čas, ko začenjajo politični strategi že pogledovati proti prihodnjim volitvam. Iztočnico za premislek o tem vsiljujejo zadnje javnomnenjske raziskave. Edina zanesljiva ugotovitev, ki nam jih te v tem trenutku lahko ponudijo, je, da je velik delež, po zadnjem Delovem barometru več kot 60 odstotkov, volivcev neopredeljenih. Ljudje se, ko jih vprašamo po političnih preferencah, umaknejo, se ne želijo opredeljevati, ali pa preprosto povedo, da nimajo nobene izbire. To v slovenskem prostoru ni nič novega, saj so volivci v fluidnem stanju brez trdnih političnih in strankarskih preferenc že vsaj desetletje. V tem obdobju so zato uspevale alternativne ponudbe etabliranim političnim strankam. Političnim inovacijam, ki jih je začel Gregor Golobič, so sledili poskusi Zorana Jankovića in Gregorja Viranta, nazadnje Mira Cerarja. Določen krog mislecev z desnega političnega spektra pripisuje takšen razvoj skrivnostnim ozadjem in zlonamernim podzemljem, a razlogi za nove obraze v slovenski politiki so veliko bolj profani in elementarni.

Ko se približujemo sredini mandata aktualne vlade, se mnogim postavljajo vprašanja, ali bo šla vladajoča SMC po poti dosedanjih alternativnih poskusov. Kar je mogoče v tem trenutku zatrditi, je, da so odstotki, ki jih je stranka dosegla na zadnjih volitvah, nedosegljivi. Vse drugo pa je v tem trenutku še odprto. Blagovna znamka Miro Cerar še ni popolnoma zbledela, a se bodo morali v stranki še krvavo truditi, da ne bi zgodba sledila vsem neuspešnim predhodnikom. Slovenski volivci, ki tako vztrajno bežijo pred politiko, si bodo tudi morali odgovoriti na ključno vprašanje, ali bi bili pripravljeni še naprej vlagati svoje upe in pričakovanja v nove politične projekte, če so bili doslej še nad vsakim razočarani. Pri ocenjevanju Mira Cerarja je zanimivo, da je njegova popularnost v stanju padanja v trenutku, ko se je začel obnašati kot politik oziroma kot pragmatični predsednik vlade. Ko je začel sklepati kompromise in taktizirati, kljubovati in braniti svoje ministre.

Ko premišljujemo o slovenski strankarski politiki, ne smemo spregledati procesov, ki se odvijajo na evropski ravni. Odkrito koketiranje nekaterih slovenskih politikov desne provenience z nacionalističnim populizmom, ki ga zavijajo v celofan domoljubja, in avtoritarizmom v podobi orbánov so zlovešče napovedi možnega razvoja slovenskega družbenega in političnega okolja. Francoski politolog Jacques Rupnik pravi, da spremljamo predvsem v centralni in vzhodni Evropi procese zapiranja družb in demokratične regresije. So to alternative, ki se nam trenutno ponujajo tudi na domačem parketu?

Lanska obletnica prvih demokratičnih volitev in letošnja četrtletnica osamosvojitve bosta najboljša iztočnica za samoizpraševanje, kam Slovenija pluje in kakšna hoče biti v prihodnje. Predvsem pa bi si želeli odgovora, kakšni naj bodo naši voditelji. Karizmatični ali tudi avtoritarni? Demokratični ali populistični? Spravni ali revanšistični? Na ta in podobna vprašanja bo v prihodnje treba nujno dobiti odgovore.