Delavci, ki delajo za velike ameriške korporacije, kot so Fedex, Walmart ali McDonald, sicer nosijo njihove uniforme, a niso zaposleni pri njih. Korporacije so najele podjetje, ki je najelo podjetje, ki najema delavce. Tradicionalni odnos podjetje–zaposleni oziroma delavec v mnogih ekonomijah zaradi pritiska kapitalskega trga ne obstaja več. Ti povsem novi produkcijski odnosi, ki iz dejanskosti in zavesti brišejo delavce, se po planetu širijo hitreje kot nalezljivi virusi. Applove iphone sestavljajo zaposleni, s katerimi to podjetje nima nič, ne ve niti, kakšne plače imajo, in ne zanima ga, v kakšnih razmerah delajo. Kot da gre za zombije.
Lani se je v Bangladešu, v bližini Dake, podrla večnadstropna stavba in v ruševinah je umrlo približno tisoč ljudi, predvsem tekstilne delavke, ki so šivale oblačila za Benetton, Mango, Tommy Hilfiger, Primark. Stavba je prejšnji dan nenadoma močno razpokala in vse je kazalo na to, da se bo podrla, a so se morale delavke vrniti na delovna mesta. Ko so mediji po tragediji napadli omenjena podjetja, češ da so kriva za smrt delavk, ta niso hotela prevzeti nikakršne odgovornosti. Njihov izgovor je bil, da so najeli logistično podjetje iz Hongkonga, ki je potem v Bangladešu najelo tekstilno tovarno z delavkami, in da oni s tem nimajo nič. Zahodna podjetja so postavila zelo visoke zahteve glede izdelave oblačil in materialov zanje, pravice delavcev in kakovost okolja, v katerih so ta oblačila nastajala, pa jih niso zanimale.
Korporacije si danes prizadevajo samo za to, da ustvarjajo močne blagovne znamke, ki se prodajajo, to, kdo jih ustvarja, jim je nepomembno. Ker nimajo svojih delavcev, nimajo do njih nikakršnih odgovornosti, tudi to, da delajo za minimalni dohodek, da nimajo zdravstvenega oziroma socialnega zavarovanja, ni več njihova skrb. S takšnim načinom dela so zadovoljni, prinaša jim dobiček, nimajo težav s sindikati, ni jim treba poslušati groženj s stavkami, plačila delavcem se ne višajo, lahko jih brez slabe vesti zamenjajo za druge, cenejše in vse to je odlična poslovna strategija. Zato ne preseneča, da je tako razširjena.
Klasični delodajalci izginjajo. Vse se je obrnilo na glavo. Nekoč so lahko uslužbenci napredovali, se izobraževali, če so delali nadure, so dobili višjo plačo. Bili so del podjetja, poznali so izdelke, ki so jih ustvarjali, bili so lojalnim svojim delodajalcem. Odgovornost za napačne odločitve so nosili direktorji in delničarji, ne pa zaposleni. Zdaj šteje le še učinkovitost, ampak še merilo te je v rokah nekega drugega podjetja, ki je najelo podjetje s čim cenejšo delovno silo. Blagovne znamke so požrle ljudi.
Fotograf in oblikovalec Oliviero Toscani, ki verjame, da je treba potrošnike šokirati, in je nekoč delal za Benetton vse tiste »šokantne« in »humane« reklame, na katerih sta se poljubljala Palestinec in Izraelka, duhovnik in nuna, ki so prikazovale pravkar rojenega otročička ali okrvavljeno obleko padlega bosanskega borca, bi danes, ko se je začel ukvarjati s politiko, v bistvu moral snemati antireklame – šokantno resnico o tem, v kakšnih razmerah nastajajo pisana Benettonova oblačila. Pa bi se odnos potrošnikov do slavnih blagovnih znamk zaradi tega sploh kaj spremenil?
Tudi politika se že dolgo več ne ukvarja s tem, na kakšen način se kuje dobiček. Še več, država se vedno bolj obnaša kot podjetje – krči stroške in meri učinkovitost. Filozofije o skupnem dobrem in naložb v skupno delo ni več. Politika je tako ali tako že davno opustila idejo, da bi poskrbela za skupno vizijo, ki bi nas lahko navdihnila, da bi ustvarili boljšo družbo, pa naj se sliši še tako naivno.
A vendar med podjetji obstajajo uspešne izjeme. V intervjuju, ki ga je za Sobotno prilogo naredila kolegica Milena Zupanič, Ivo Boscarol pravi, da se vse začne pri ljudeh in da je v podjetju Pipistrel človek na prvem mestu, saj je ekipa najbolj pomembna za dobre ideje in presežke. »Če zaupaš ljudem, lahko pričakuješ, da bodo ljudje zaupali tebi.« Boscarolovim strokovnjakom velikani, kot sta Nasa ali Google, ponujajo velikanske plače, a raje ostajajo v majhnem vitalnem podjetju, ki sanja o letalih in prevoznih sredstvih prihodnosti, kot da bi se izgubili v velikih sistemih, ki bi jih omejevali. Pipistrel je resnična zgodba o prihodnosti, ki kljub naporni in nefleksibilni birokraciji, ki ji včasih otežuje delovanje, ostaja v Sloveniji. Imamo jo pred nosom, zakaj ima tako malo posnemovalcev? Boscarol je pač dober šef, je pošten, pogumen in si zna predstavljati skoraj futuristično prihodnost ter si upa sanjati. Predvsem pa spoštuje svoje zaposlene, tako kot oni njega.