Tiskane izdaje
Te dni je tako kot vsako leto ob tem času v švicarskem Davosu festival estrade finančne svetovne moči, na katerem se morajo pokazati vsi, ki v tej peščici dejanskih, a od nikogar izvoljenih gospodarjev sveta, kaj dajo nase in svojo javno podobo. Pa čeprav vsakega od njih to petdnevno »guncanje afn«, če parafraziramo starosto slovenskega osamosvajanja Franceta Bučarja, stane več deset tisoč ali celo sto tisoč evrov. A kaj je ta drobiž za zbrano smetano, ki bi se tudi sama rada zrinila med tistih 80 najbogatejših Zemljanov, ki bodo kmalu imeli v rokah več premoženja kakor 3,5 milijarde ljudi oziroma polovica človeštva?
»Bogastvo bi moralo služiti ljudem, ne pa jim vladati,« je udeležence letnega srečanja Svetovnega gospodarskega foruma pred dnevi opozoril papež Frančišek. Nič čudnega, da ga v ZDA celo katoliški krogi zmerjajo z marksistom. Ta država, ki je pred petimi leti zakuhala globalno krizo, bo po napovedih »mednarodnih« finančnih ustanov, ki imajo sedeže v prav tej državi, letos ena redkih, če že ne edina na svetu, ki ji bo šlo bolje. A tudi ti obeti so zavajajoči. Veselijo se jih lahko le tisti, med katerimi bi jih moralo zaradi povzročitve globalne krize kar nekaj kazensko odgovarjati, a so namesto tega postali le še bogatejši. Dosedanje izkušnje kažejo, da napovedane gospodarske rasti povprečna ameriška družina, ki živi slabše kot pred četrt stoletja, ne bo občutila.
Po besedah libertarnega ekonomista Lewa Rockwella se v Davosu zberejo najbogatejši in politiki, ki so v njihovi lasti. Letos bodo tudi pod vplivom priljubljenega francoskega ekonomista Thomasa Pickettyja, ki se zavzema za kapitalizem s človeškim obrazom, gotovo tarnali tudi o problemih povečevanja neenakosti med najbogatejšimi in vse revnejšimi drugimi. Če bi v Davosu, kjer se s tem cirkusom na leto obogatijo za vsaj 52 milijonov dolarjev, njihove krokodilje solze zamrznili, bi ostali del sezone zaslužili še z največjim drsališčem na svetu.
