Tiskane izdaje
Na začetku meseca je Guardian objavil članek o 820 milijonih evrov, ki sta jih Svetovna banka in Evropska banka za obnovo in razvoj v obdobju desetletja namenili dvema trgovskima verigama, da bi se lažje razširili po srednji in vzhodni Evropi, ustvarili nove službe, odprli nova tržišča za lokalne proizvajalce in pridelovalce ter revnim potrošnikom omogočili dostop do kakovostne hrane po dostopnih cenah.
Glede na to, da se Svetovna banka diči s krilatico, da delajo za svet brez revščine, se naložba zdi hvalevredna poteza. Pomoč bržda kakšni zadružni verigi, ki bi se zavezala, da bo v svoje delovanje aktivno vključila tudi lokalne pridelovalce in morebiti celo malce pretresla ceneno uniformiranost klasičnih trgovskih znamk, ki nam jih ponujajo pod MS-paintovsko oblikovano embalažo s tipografijami, ob katerih se še Comic sans počuti kot dostojen font.
Toda to so idealistični računi brez monetarnega krčmarja. Banki sta slabo evrsko milijardo sredstev namenili Lidlu in Kauflandu, trgovskima verigama v lasti nemške Schwarz Gruppe GmbH oziroma njenega šefa Dietra Schwarza, ki je po zadnjem Forbesovem štetju težak borih devetnajst milijard dolarjev (polsedemnajsto milijardo evrov). Pohvalno, da Svetovna banka, ki si je za cilj določila izbrisati revščino, pomaga bogatašu, ki bi mu milijardno posojilo bržda odobrili tudi brez VIP-referenc, kakršne je imela Simona Dimic. Sredstva si je najverjetneje zaslužil po doktrini »trickle-down« efekta, ki nas uči, da moramo grosistično pomagati bogatim, kajti bolj ko bodo bogati, več bogastva bo curljalo od njih navzdol. Tako kot evropske države posodimo denar Grčiji, da ta reši nemške in francoske banke. Kakšen evro bo navsezadnje le našel pot do grškega pokojninskega sklada.
Toda resnica tega curljajočega učinka je, da denar le redko pronica skozi minimalno porozne sloje socialnih plasti in da je največ, kar si od zasipanja bogatih s še več denarja lahko obeta najnižji sloj, zablodel kovanec z dvesto metrov, ki ga je anonimni petičnež na terasi Trumpovega stolpa vrgel natakarju za napitnino, pa ga je zaradi poživljajočega koktajla, alkohola in kokaina zalučal čez rob stavbe. Če je verjeti poročilom o strogih praksah, ki naj bi jim bili podvrženi zaposleni v Lidlu, nedvomno lahko govorimo o učinku curljanja, le da tu namesto rumenih zlatnikov curlja navzdol nekaj drugega rumenega, ko prodajalke in prodajalci zaradi enkratnega premora za stranišče stiskajo mehurje, da bi jim vzdržljivost zavidal celo tantrični Sting. Oni pa z vsakim vdihom bolj mencajo.
Taisto curljanje z vrha proti dnu stratificirane družbe si očitno obetajo tudi na finančnem ministrstvu, ki je sporočilo, da bo prihodnje leto ukinilo najvišji dohodninski razred, petdesetodstotno obdavčitev, ki jo je leta 2013 uvedel Zujf, za Dimitrija Rupla druga najbolj neprijetna stvar takoj za novinarji, ki spremljajo prevoz orodij za čiščenje v službenih vozilih. Vsaj tako je dejal minister Mramor, medtem ko je nekaj dni po tej izjavi premier Cerar v odgovoru na poslansko vprašanje izjavil, da tovrstna pobuda še ni prišla do njega in da o njej ne ve nič.
Besede predsednika vlade, ki je poudaril, da bodo o tem odločali šele, ko bo finančno ministrstvo o tem obvestilo vlado oziroma koalicijo, za zdaj pa poslanec govori o nečem, česar ni, nam dajo vedeti dve stvari. Prva, da do premiera novice očitno pricurljajo zgolj od ministrstev in sorodnih služb, medijev, ki so o tem poročali že nekaj dni, pa ne spremlja. In druga, da se vlada očitno pripravlja na skorajšnjo vključitev Nove Slovenije, saj deluje po evangelijskem vodilu: »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica.« (Mt 6, 3.) Kdo je v tem primeru levica in kdo desnica, Cerar ali Mramor, ni jasno, sta pa levica in desnica usklajeni, kadar je v igri nedajanje miloščine. Kot miloščina se namreč zdijo zneski za subvencionirano hrano šolarjem, ki jih vlada kani uvesti šele z začetkom koledarskega leta, in ne šolskega, v primerjavi z izdatki, ki jih zmečemo za vojaške potrebe in jih bomo v prihodnjih letih še povečali. A to zapravljanje smo si podpisali sami, ko smo na referendumu potrdili vstop v Nato, ta orožarski Svet knjige. Če ne kupiš sam, te čaka orožje četrtletja.
Toda vlada v svoji krščanski usmeritvi ni sama. V odrešenjsko etiko je potegnila tudi podjetja v državni lasti. Predvsem Telekom, ki je naznanil, da se bo vestno držal Jezusovih besed, ko je rekel: »Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« (Lk 6,37.) Vse. Tudi nespametne svetovalne pogodbe.
Boštjan Gorenc - Pižama, stand up komik
