Kapitalska logika

Veleplakati na vsakem koraku ob vsaki malo bolj prometni cesti. Panoji, ki prekrivajo celotne fasade, tudi v ožjem središču mesta, kjer naj bi bilo oglaševanje strogo omejeno. Gradbiščne ograje, ki stojijo le zato, da na njih prostor z neomejenim rokom trajanja najdejo oglasi, za samimi ograjami pa se ne dogaja nič. Digitalni zasloni na prometno najbolj frekventnih točkah, ki dodatno prispevajo k svetlobnemu onesnaževanju. In nenazadnje, oglasni objekti celo na javnih spomenikih in objektih kulturne dediščine ... Takšno je že vrsto let stanje tudi v našem glavnem mestu.

Na degradacijo javnega prostora opozarja tudi strokovna javnost. Da je med največjimi krivci za vizualno degradacijo naše dežele neomejeno zunanje oglaševanje, so letos v javnem pismu zapisali predstavniki slovenskih društev arhitektov, ki opozarjajo na degradacijo kulturne dediščine, kulturne in naravne krajine ter arhitekturne silhuete mest, krajev in vasi.

V tem pogledu je pobuda MOL, da sami vzamejo v roke celoten nadzor nad trgom zunanjega oglaševanja, lahko všečna. A ravnanje občine v preteklosti ne zagotavlja, da se bodo tega lotili le z vidika zastopanja javnega interesa in urejanja javnega prostora. Prav nasprotno. Kup nepravilnosti se je nabralo v zadnjih letih, pri katerih bi občina že zdavnaj lahko ukrepala, pa ni. Da potrebo po čistilni akciji med oglaševalskimi objekti utemeljujejo s skrbjo za prometno varnost, je milo rečeno smešno, saj so sami pred leti z umeščanjem novih oglasnih panojev v zameno za sistem izposoje koles poskrbeli (ali dopustili), da ti stojijo čim bližje cesti. V isti sapi na MOL odgovarjajo, da ni nič narobe, če med dvema voznima pasovoma stojijo male svetlobne vitrine, ker da imajo potrebna dovoljenja in je tako že deset let.

Kapitalska logika občinskega vrha, ki se je nazadnje znova potrdila pri sprejemanju sprememb občinskega prostorskega načrta, je še kako jasna tudi pri delovanju občine na področju zunanjega oglaševanja. Da imajo ekonomske koristi – pa naj bodo v obliki koles, nadstrešnic, pobranih taks ali dodatnih prihodkov podjetij v občinski lasti – prednost pred urejenim javnim prostorom, ni nobenega dvoma. Zato bianko menica občinskemu inšpektoratu, da počisti, kjer mu ustreza, gotovo ne bo vodila do z oglasi bistveno manj obremenjenega glavnega mesta. Sploh ne ob informaciji, da naj bi v okviru napovedane širitve Biciklja postavili 70 novih svetlobnih vitrin. Kjer je ekonomski interes, se na MOL najde prostor tudi za nove plakate, pa če je to še tako sprto z urbanistično in prometnovarstveno logiko.

Ker status quo prav tako ni rešitev, bi bilo nujno, da se inšpektorati na državni ravni, pa naj gre za gradbenega, kulturnega ali druge, nehajo izgovarjati na prioritete zadnje vrste in posežejo tudi na to področje. Občina pa naj najprej pomete pred svojim pragom in z dejanji jasno pokaže, da meril za zunanje oglaševanje ne spreminja glede na vsakokratno lastno korist ter da ji gre res za bolj urejeno okolje in enakopravno obravnavo vseh subjektov na oglaševalskem trgu. Na vse to še čakamo.