Kapitan, obrni barko!

»Tudi če država takoj obrne barko, jutri še ne bomo na cilju,« je vodar opisal, kako daleč je glede protipoplavne varnosti zabredla Slovenija.

Njena barka brez kompasa pluje sredi ocena, na videz neskončno daleč od suhega kopna.

V zadnjih osmih letih so poplave na Slovenskem povzročile za milijardo evrov škode. Vrednost protipoplavnih ukrepov na 61 najbolj ogroženih območjih, ki bi bolečine naroda bistveno zmanjšali, je ocenjena na »le« 600 milijonov. A državi od leta 2007, ko jo je narava prvič v tisočletju grobo opozorila na svojo rušilno moč, ni uspelo začeti niti investicije v Železnikih. Si predstavljate tragedijo, da bi jug Ljubljane s 130.000 prebivalci zalile stoletne vode s pol metra višjo gladino od letošnjih dvajset- do tridesetletnih?

Da je poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan poslance prosil, naj končajo »politična preigravanja« in prisluhnejo stroki, je bilo nujno. Država prostorske načrte sprejema po polžje, vzdrževalce ubija z birokracijo, število strokovnjakov je z zaviranjem nujnih investicij znižala na število vodarjev v Mariboru leta 1990, samostojnega organa za izvajanje zaščitnih ukrepov ni ustanovila, s sredstvi vodnega sklada ravna nedolgoročno.

Skrajni čas je, da izvoljeni najdejo kompas. Izgovori niso več dovoljeni. Če je Slovenija pozabila, da je leta 1954 ob poplavah na Celjskem umrlo 22 ljudi, se nevarnosti od letos spet zaveda. Če se je politika še do včeraj izmikala odgovornosti, jo je revizija računskega sodišča razkrila. V obdobju 2007–2013 je zaradi pomanjkanja strokovnih podlag počrpala le 22,5 odstotka razpoložljivega evropskega denarja za protipoplavne ukrepe.

Reorganizacija vodarstva mora biti eden ključnih operativnih izzivov Cerarjeve vlade. Če bo uspešna, bo naslednja vlada lahko gradila številne nasipe.

Zatorej, kapitan, obrni barko!