Kardiološka kriza šele začetek niza drugih?

Čakamo na čudež. Če ga politiki ne bodo zmogli, bo res hudo. Za bolnike.
Objavljeno
14. junij 2018 06.00
Posodobljeno
13. junij 2018 20.45
FOTO: Jure Eržen/Delo
Zdaj ni več nobenega dvoma. Slovenski zdravstveni sistem se je na svoji najobčutljivejši in hkrati najzahtevnejši točki zlomil. Mali srčni bolniki bodo na začetku julija ostali brez možnosti za 24-urno nujno oskrbo. Iz UKC Ljubljana bodo odšli še zadnji štirje kardiologi, ki so do zdaj male bolnike, ki so nemočni ležali v bolnišnici, oskrbovali. Na videz bo vse enako kot prej, a vendar vse drugače. Če bo drobno otroško srce začelo biti kot ponorelo ali zastajati, ne bo v Sloveniji nikogar, ki bi jim znal sredi noči pomagati. Starši ne bodo imeli več koga prijaviti policiji ali medijem.

Slovenska medicina je šla po drugi svetovni vojni vedno v korak z razvitim svetom. Zadnje desetletje je za operacije otroških src najemala tuje zdravnike za bistveno več denarja, kot plačuje domačim. Zdaj gre korak naprej. Domači zdravniki za srce so odšli, tujci pa na vsa delovna mesta nočejo. Nov standard oskrbe na srcu bolnih otrok Slovenije bo zato podoben standardu v Makedoniji, Bosni, na Kosovu in v preostalem manj razvitem svetu. Namesto da bi na srcu bolne otroke zdravili v Sloveniji, jih bomo pošiljali v tujino. Tako kaže zdaj.

Odhajanje zdravnikov iz Slovenije je vsekakor treba postaviti v politični kontekst. Res je, da imajo težave z otroškim srčnim programom dolgo brado, a problematika odhodov je postala neobvladljiva v času vlade Mira Cerarja. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je zdravnike kot poklicno skupino na začetku ignorirala, kot da jih ni, čeprav so po zakonu nosilci dejavnosti, na čelu katere je bila ministrica. Vodilni zdravniki UKC so se pred tremi leti zatekli v državni zbor. UKC, kjer se na leto zdravi 1,2 milijona bolnikov, je v kritičnem stanju in potrebuje pomoč, so povedali poslancem vseh strank, a jih ti niso resno obravnavali. Na pobudo ministrice in vlade so pozneje sprejeli nekaj zakonov, ki so zdravnikom naložili dodatne administrativne obremenitve in druge nerazumne zahteve, ki so jim še dodatno odvzeli čas za bolnike. Policijski pregoni zdravnikov v teh letih so bili za zdravnike dodatni alarm: čas je za odhod. Na ministrstvu so takrat zamahovali z roko: eh, saj bodo prišli zdravniki od drugod. Ni res. Pri iskanju kardiologov se je izkazalo, da tujih zdravnikov Slovenija ne zanima.

Lahkomiselnost politikov, ki niso prisluhnili zdravnikom, dokler je bil še čas, ampak so v njih videli priročen material za svoja politična preigravanja, bo najbolj udaril bolnike. Če se razmere v Sloveniji ne bodo uredile, se bo kriza iz otroške kardiologije preselila tudi na druga področja. Zdravniki so ponujali svoje znanje, da bi iz Slovenije naredili otok zdravja tudi za širšo regijo, a jim nihče ni hotel prisluhniti. Zdaj je med njimi zavladala apatija. Molče odhajajo. Bolnišnice so vse bolj naluknjane.

Čakamo na deus ex machina, čudež. Če ga politiki ne bodo zmogli, bo res hudo. Za bolnike.