Karl iz Mladike

Vsega hudega vajena slovenska javnost, ki slovensko politiko spremlja le bežno, se zaradi interpelacij zoper katerega od ministrov že dolgo ne vznemirja več. Upravičeno zato lahko domnevamo, da bo ob zadnji, ki sta jo proti Karlu Erjavcu vložila NSi in SDS, podobno. Pač še en kraval v politiki, še posebno če ima v njej osrednjo vlogo človek, ki si je v več kot desetletju zgradil podobo politika, ki ga včasih ne smemo jemati resno. Ki rad javno strese kakšno šalo, dovtip, s katero pritegne pozornost in posledično nabere glasove na volitvah. Gre za premišljen recept, ki je do zdaj na volitvah vedno deloval, še posebno če gre za mešanico doslednega interesnega zastopanja starostnikov in sproščenega jemanja resnih zadev. Zato ne presenečajo izjave v slogu Karl bo zmagal v arbitraži.

Po predstavljeni interpelaciji proti Erjavcu je jasno, zakaj je NSi z njo dolgo odlašal. V njej ni nobenih konkretnosti, kje in kako naj bi zunanji minister kršil zakonodajo ali ustavo. Ko je bil instrument interpelacije umeščen v nadzorni arzenal opozicije nad oblastjo, je bilo predvideno, da se bo uporabljal prav za to, da bi državni zbor imel možnost odstaviti ministra, ki bi resno kršil zakone. Tega v interpelaciji NSi ni, je pa zato veliko več političnih ocen, mnenj in sodb. S tem seveda ni nič narobe, to od opozicije tudi pričakujemo, a postavlja se vprašanje, ali je interpelacija v tem primeru pravšnji instrument. Koalicijski poslanci zato ne bodo imeli nobenih moralnih in etičnih težav zavreči interpelacijo te vrste. Da je Erjavec tudi predsednik druge stranke po moči v koaliciji in da je od nje odvisna trdnost vlade, je dodatna okoliščina, zakaj se prvi mož iz Mladike nima česa bati.

Po drugi strani interpelacija NSi upravičeno opozarja na nekaj problemov, ki spremljajo delo Karla Erjavca. Ne le opozicijskim poslancem, tudi marsikateremu drugemu poslancu, da ne govorimo o javnosti, gotovo gredo na živce nediplomatske izjave ministra, ki bi se moral o resnih stvareh resno izražati. V podtonu obsodb je zato mogoče zaznati očitek Erjavcu, kaj sploh počne v zunanji politiki, če o njej nima nikakršnega pojma, če strnemo osem pridevnikov iz interpelacije, ki so jo avtorji uporabili za podkrepitev njene upravičenosti. Ironija je, da so Erjavca na zunanjepolitični parket spustili prav ti, ki ga zdaj poskušajo spodnesti – kajti Janez Janša je v drugem premierskem mandatu, da bi izgubljene volitve spremenil v zmago, potreboval Karla Erjavca. Cena, ki jo je bil pripravljen plačati, je bil pač ministrski položaj v Mladiki. Nič drugače ni bilo pri sestavljanju vlade Mira Cerarja.

Ker je interpelacija zasnovana precej osebno, tudi argumente, ki so jo predlagatelji predstavili na novinarski konferenci, je bilo tako razumeti, so dobili od Erjavca oseben odziv. To pa je teren, na katerem je Erjavec do zdaj briljiral – spomnimo se, kako je Borut Pahor trpel, ko ga je kot predsednik vlade poskušal zamenjati. Od tod tudi samozavest zunanjega ministra, ko je razlagal, da si bo NSi z interpelacijo zabila avtogol. Vloga žrtve je namreč Karlu Erjavcu pisana na kožo. Čeprav je do interpelacije še daleč in se v mednarodnem okolju lahko zgodi še marsikaj, kar ne bi šlo na roko zunanjemu ministru, lahko vsaj računamo na spektakel v parlamentu.