Tiskane izdaje
V dneh po marčevski akciji slovenske reprezentance so preplavila Slovenijo različna mnenja o tem, kako obetavno deluje izbrana vrsta po tekmah z Makedonijo in Severno Irsko in kakšen manevrski prostor za napredek ima. Težko bi našteli vsebine, ki so sprovocirale nogometno družino, lažje izpostavimo največkrat omenjeno – kako umestiti v reprezentanco Josipa Iličića. Na igrišče ob Valterja Birso, na igrišče brez Birse ali na klop za rezerve? Navijači zahtevajo oba, najraje bi igrali z Oblakom ter desetimi iličići in birsami pred njim ...
Katanec se ni prvič znašel pred dilemo, s katero se sooča od vrnitve na položaj selektorja. Podobno je bilo pred 15 leti, ko se je odločal o tem, kdo bo vodja reprezentance na igrišču in v slačilnici. V dilemi Primož Gliha ali Zlatko Zahović se je odločil za slednjega, v dilemi Zahović-Aćimović pa je ocenil, da je Zaho vendarle konkretnejši kot Mile in da bodo soigralci težko nadoknadili manko pretečenih kilometrov, če bi igrala oba. Zahović se je osredotočil na gole, ni mu bilo treba sodelovati pri »conskem presingu« kot dotlej pri Zdenku Verdeniku, Aćimović pa je bil zlata vreden adut s klopi.
Birsa in Iličić resda nista enaka tipa nogometašev kot mariborsko-ljubljanski par iz obdobja »zlate generacije«. Odgovor na vprašanje, s kom in kako, ni enoznačen. Najbolje bi bilo, da bi na igrišču izkoristili znanje obeh mojstrov, a to je bilo doslej uspešno le v tekmah s favoriti, v katerih lahko Slovenci z gotovostjo predvidijo, da bodo imeli zavoljo manjše posesti žoge in kontinuiranih napadov tekmecev prostor za nasprotne napade. Primer tovrstne tekme za v učbenike je bilo gostovanje Slovenije v Švici, kjer je šlo za eno najboljših tekem Katančeve Slovenije, če odmislimo konec. Iličić je v omenjeni tekmi v Baslu in prejšnji z Anglijo v Stožicah deloval dobro. Obakrat je prispeval eno lucidno podajo za gol.
Le želimo si lahko, da bi »Jojo« ponovil reprezentančno kariero »Zahota«. Številke resda ne ponujajo takšnega scenarija: Kranjčan je doslej zbral 34 nastopov za Slovenijo (27 let in 2 meseca), v tem času pa zabil gol San Marinu in Cipru. Zahović je igral svoj 34. nastop natančno 16 let pred Iličićem (27. 3. 1999), tedaj je imel na računu 13 golov, tudi kvalifikacijske proti BiH, Hrvaški, Grčiji in Norveški. Tudi Birsa je bil konkretnejši od Iličića: pri komaj 23 letih je imel na računu zgodovinska gola proti Poljski in Slovaški ter mundialsko mojstrovino proti ZDA. In, kar je najbolj pomembno danes, »Biki« doživlja v Veroni drugo pomlad, brez težav igra po 90 minut tako za Chievo kot Slovenijo, ob tem pa se bolje znajde v postavitvah, kakršne v boju za Rusijo 2018 čakajo Slovence v tekmah z Litvo, Škotsko in Slovaško. To je spoznal tudi Katanec, ki se je že odločil za »zlatka zahovića 2.0«.
Če odmislimo njune enajstmetrovke v majicah Chieva in Fiorentine, sta v tej sezoni enako učinkovita: »Biki« je zbral 4 gole in 7 zadnjih podaj, »Jojo« 5 golov in 6 podaj. Oba torej igrata v dobri formi, znanje obeh bo od 4. septembra naprej dobrodošlo, toda – v večini primerov – na različnih tekmah.
