Katera igra

Varšava in Kijev sta si z milijardnimi vložki v nogometno prvenstvo, pravzaprav v potrebno infrastrukturo, ki bo ostala doma, zagotovila trenutno gospodarsko rast, toda na koncu in pod črto jima bodo ostali milijardni dolgovi. Uefa kot organizator je, nasprotno, imela velike dobičke. Španija je Italijo premagala s tehniko hitrih kratkih podaj, ki so kot nogometna inovacija plod trdega sistematičnega in dolgoletnega dela ter bogate medklubske konkurence v Španiji. Drugače rečeno, španska izbrana selekcija je zbor najboljšega od vseh najboljših, vendar v taktiki tistega kluba (mislim da Barcelone), ki je izdelal in izmojstril najboljšo, hkrati zanjo zmagovito taktično formulo.

Družbena filozofija malih srednjeveških mestec in tekme med njimi ter delovna filozofija cehov, ki so ljubosumno pilili svoje znanje, sta v Evropi naredili srednji sloj, generator poznejših nacionalnih držav. Nogometne pravljice – nekateri jih imenujejo sanje – dokazujejo, da te zgodbe še živijo, in kaže, da ljudi nagovarjajo na povsem elementarni ravni. Uspešno vzpostavljeno razmerje med kruhom in igrami, med sanjami in realnostjo ljudi motivira, jim daje občutek pripadnosti. Zdi se namreč, da je bila te dni Evropa mnogo bolj povezana prek nogometa kakor prek evropske politike. V španski državni krizi kakor da je nogomet postal edino vezivo nacionalne identitete.

Kdo je tu zmagal in kdo izgubil? Uefa se je kot dobičkonosni organizator pokazala podobna bankam, ki so organizatorice ekonomske igre, »infrastrukturni« dolgovi pa ostajajo breme gostujočih držav in dežel. Pravo bistvo pa ni niti pri njej niti pri bankah, temveč pri igri kot taki.

Katera je družbena igra, ki bo v Sloveniji pognala kri po žilah in kapilarah srednjega sloja, da bi se država rešila iz pat položaja? Spet smo pri sanaciji osrednje nacionalne banke, ene tistih, ki po tradiciji veljajo za motorje gospodarstva, ta pa za motor družbe in države. Res je, spet ni druge izbire, toda kaj storiti, da bi država prišla v zeleno polje formule opportunity of choices, v spekter možnosti izbire. Dober nogomet se igra v sproščenosti, dobro gospodarstvo se bolj napaja iz logike »delovne igre« (celo samoizpopolnjevanja) kakor iz logike vojne za minimum delavskih pravic in dolžnosti.

Mogoče oblast ni najbolje dojela nauka iz nogometa, namreč, da so igralci (in navijači), da bi jim uspelo, zmožni strahovitih naporov, vse tja do roba onemoglosti, vendar so praviloma uspešni le, če igra še ostane igra, in so praviloma neuspešni, če jih kdo v njenem imenu, a z napačnimi motivi, vanjo prisili. Takšna modrost je še posebno pomembna zato, ker krizne okoliščine že same po sebi niso sproščujoče. Toda mogoče se tudi javnost premalo zaveda, da igra ni le užitek, temveč vključuje trdo sistematično garanje, ki mu nista tuja niti »medklubska« konkurenčnost niti piljenje sloga in taktika.

Mogoče pa je res, da se mora Slovenija v tej »igri« še naučiti česa novega. Kaj storiti, da bi država spet prišla 
do možnosti izbire?