Kdo bo sodil kanglerjem?

Nekdanji pravosodni minister Janševe vlade Lovro Šturm je s svojimi ukrepi nemalokrat vznemiril pravosodje. Nikoli, ampak res nikoli, pa ga ni tako, da bi problematiziral potek aktualnih sodnih postopkov. Za javnost je najverjetneje že kar zoprno ponavljal: »Minister tekočih postopkov ne komentira.«

Njegov naslednik v Janševi vladi Senko Pličanič je pogrnil že na prvem preizkusu, Balkanskem bojevniku. Po oprostilni sodbi protagonistov v tej zadevi in po seji vlade sporočiti, »da minister po vsebini zadeve sicer ne komentira«, hkrati pa da jasno vedeti, da je po njegovi presoji primer dokazal neučinkovito delo sodstva, zato bo minister po drugostopenjski sodbi, »če bo treba«, odredil službeni nadzor nad delom ljubljanskega okrožnega sodišča, je nekaj, kar ne bi smelo biti izrečeno. Iz povedanega je namreč mogoče sklepati, da je minister skoraj že prepričan, da bo višje sodišče potrdilo sodbo okrožnega, zato sledi ukrepanje.

Zelo velika večina slovenske javnosti je bila nad prvostopenjskim epilogom Balkanskega bojevnika ogorčena. Do tega ima vso pravico. Nima pa je minister. Lahko je intimno ogorčen, toda te ogorčenosti ne more deliti z javnostjo. Če jo, pomeni, da nima pojma, čemu tlakuje pot. To pa je nebrzdanemu obračunavanju izvršne oblasti s sodniškimi odločitvami, izhajajoč tudi iz občutenja javnosti.

Po tem, kar je povedal minister in kar je časovno sovpadalo z dvema, sicer povsem neprimerljivima postopkoma v Haagu in na Hrvaškem, se lahko javnost, če uporabimo zelo posplošene vzporednice, sprašuje: So bili haaški sodniki »podkupljeni«, ko so oprostili Gotovino in Markača, hrvaški pa niso bili, ko so obsodili Sanaderja? V takšne vode namreč vodi razmišljanje, ki se je v preteklih dneh artikuliralo v splošnem zgražanju nad nesposobnostjo in skorumpiranostjo slovenske sodne oblasti.

In ker ministru, doktorju prava in profesorju na ljubljanski pravni fakulteti, ne pripisujemo nevednosti, mu kot politiku, kar zdaj je, lahko odrečemo vsaj (nehoteno?) zmožnost razumevanja, kaj je sprejemljivo in kaj ni, ko si nasproti stojita dve veji oblasti.

Po dogodkih, ki so te dni sledili Balkanskemu bojevniku, se ni mogoče znebiti občutka, da gre tokrat za še nekaj več. Da je bil in bo Balkanski bojevnik – po tem ko je ministrstvo sodstvu pripisalo tudi prirejanje številk o dejanskih sodnih zaostankih – uporabljen za nekaj drugega. To pa je za spodkopavanje verodostojnosti sodništva in redifiniranje razmerij znotraj sodstva po nekakšnem komandantnem režimu. In to v sistemu, ki hierarhičnega principa vodenja in odločanja ne prenese. Vsaj ne takšnega, kakršnega si z napovedanimi zakonskimi spremembami očitno predstavlja izvršna oblast.

Trditi, da je naša država, ob vseh družbenih pretresih, ki se zdaj dogajajo, celo oaza za varovanje človekovih pravic prekupčevalcev z mamili, je skrajno neodgovorno. Niti tožilci niti odvetniki nimajo nobene pravice trditi, da takšna sodba pomeni konec pravne države. Vsi vpleteni v sodne postopke so delno odgovorni za njeno krepitev – ali njen pokop. Z aktualno oblastjo vred. Kdo bo torej, če se znajde pred obličjem pravice, sodil mariborskemu županu?