Tiskane izdaje
Najbrž je relativno udobno biti ameriški predsednik - še posebno če si tako preprosta duša, kot je Donald Trump - in imeti za svojega največjega sovražnika nekega malega jedrskega Kim Džong Una. Vsi domači in svetovni problemi, s katerimi bi se bilo treba resno ukvarjati, se takoj znajdejo v senci jedrske grožnje, ki je (še) ni in je tudi ne bi bilo, če je ne bi izzvali. Da je to pripravno, sta vedela oba Busha (oče in sin), ki sta se tudi zelo rada ukvarjala z diktatorji in njihovim obstoječim ali neobstoječim »orožjem za množično uničevanje«. Dokler jima igrica, seveda, ni »zaštekala«.
Tudi Kimovo jedrsko pokanje, ki je za svet vsekakor nevarno, bo zdaj treba nekako ustaviti. Igro bo nujno »resetirati« in prestrašenemu diktatorčku, ki ga neprimerno bolj skrbi za svoj ugled doma kot v svetu, končno dopovedati, da tako ne gre naprej. Možnosti sta dve. Ker že tako izstradana Severna Koreja ne reagira na sankcije, je prva vojaška. Ki je tokrat, ker ta režim pa res ima jedrsko bombo, izjemno tvegana. Nihče, niti povsem nepredvidljivi Trump, si je najbrž ne bo drznil izpeljati.
Druga možnost je diktatorju, če se res počuti varnega samo pod jedrskim dežnikom, s pogajanji dovoliti, da ima svojo bombo. Nadzorovano. Kar pa je, ne glede na majhen pomen neke Severne Koreje, samo na prvi pogled manj nevarna opcija. Upoštevati je namreč treba tudi razmere v širši regiji in dejstvo, da bi tak korak na svetovni ravni dokončno pokopal vsa prizadevanja za uresničitev sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT), hkrati pa mnoge Kimu podobne diktatorje dokončno prepričal, da je smiselno imeti jedrsko bombo. Vsaj kot zavarovalno polico.
Še večja nevarnost je, ker bi taka dovoljena Kimova bomba, ob vseh interesnih soliranjih in medsebojnih spopadih, ki se jih že zdaj gredo v Aziji predvsem taki veliki jedrski igralci, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, zelo hitro lahko sprožila novo, povsem neobrzdano in tudi jedrsko oboroževalno tekmo s povsem nepredvidljivimi posledicami. Kar se, ne glede na to, ali misli Trump napasti Severno Korejo ali ne, praktično že dogaja. Oborožujejo se Japonci, ameriške protiraketne sisteme dobiva Južna Koreja, zaradi teh ameriških raket v svoji bližini je vznemirjena Kitajska ... vse to pa se že pozna ne le v preostalih sporih med njo in ZDA, ampak tudi v krepko načetih odnosih, ki se hitro slabšajo tudi med drugimi državami na celini, ki naj bi ji menda pripadalo to stoletje.
Edina učinkovita rešitev problema z nikomur v resnici pomembnim, a za svet kljub temu nevarnim diktatorjem bi torej bila, če bi vseh pet velikih jedrskih članic za nekaj časa pozabilo na vse ostale medsebojne konflikte, stopilo skupaj in za vse večne čase »nevtraliziralo« Kima. Preprosta pamet namreč pove, da bi en sam računalniški črv, podoben tistemu, ki je pred leti sesul iranske jedrske centrifuge, lahko ugasnil tudi severnokorejske računalnike. Če bi Veliki to seveda hoteli, če bi se o tem dogovorili, in če ne bi imeli vsak svojih zahrbtnih načrtov. Tudi s Kimom. Planetu torej ne grozi neki neuravnovešeni »jedrski« Kim. On je le posledica vseh drugih in veliko hujših groženj.
