Kdo je držal vrečo?

Rokohitrska zamenjava direktorice ptujskega Doma upokojencev ne bi bila nobena novica, če hkrati ne bi bila tudi dobra ponazoritev zelo čudnega ravnanja nekaterih državnih institucij – tokrat ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Nobenega dvoma namreč ni, da se je lotilo kadrovske zamenjave šele takrat, ko je postala civilna iniciativa (pre)glasna in kar v navezavi z njo našlo novega vodjo, z njo sestavilo novi svet zavoda in tako brez muke »rešilo« problem. Prav tak način delovanja je kazalo tudi zadnja leta ali celo desetletje, ko je zdaj odstavljena direktorica Kristina Dokl prav namesto tega istega ministrstva gradila nove domove za ostarele po vsej Sloveniji – in to z denarjem javnega zavoda Dom upokojencev Ptuj. Osem let je ministrstvo spremljalo »varčevanje« v ptujskem domu in ploskalo hitri rasti številke evrskih prihrankov, ki je preskakovala milijone. Potrjevalo je projekte, ki jih je dom naročal in plačeval, bedelo nad izbirami izvajalcev, s prstom kazalo investitorju, kje bi še bilo dobro in potrebno zgraditi nove domove, trepljalo direktorico in se sončilo na njenih gradbenih uspehih.

Ko pa je temu delu državnega aparata končno nekdo uspel dopovedati, da je takšno zbiranje denarja za javni zavod vsaj kočljivo, ta seveda ni šel preverjat, kaj se je v resnici dogajalo in od kod je denar v resnici prihajal – s popolnim blagoslovom ministrstva, je bilo najlažje kaznovati »tatu« predvsem zato, da nihče ne bi opazil, kdo je pri taki »kraji« v resnici držal vrečo in kdo jo je na koncu tudi izpraznil. Iz »dobičkov« javnega zavoda zgrajeni domovi so državna last in tako je prav država »kradla« varovancem ptujskega doma, da je gradila, na primer, kidričevski ali celo koprski dom upokojencev, ki sta resda postala samo enoti ptujskega.

A pred obsodbo za »krajo« bi si ministrstvo moralo vzeti vsaj toliko časa, da bi trezno razmislilo, kako tatinska je bila njegova vloga pri tem. Ptujsko direktorico je zlorabilo še tako, da jo je v enega od zavoženih drugih domov postavilo za rešiteljico (in ona je nalogo dosledno tudi opravila – za ministrstvo). Ni pa zmoglo toliko delovne moči, da bi uredilo stvari, ki mu jih je naložila njegova lastna revizija v normalnem in predpisanem času. V neurejenem sistemu se je vedno najlažje izgovoriti na nekoga drugega. Zato je treba nedorečenosti pustiti, kolikor dolgo je le mogoče.

V ptujskem domu je bilo veliko narejenega narobe – ali po bližnjicah in celo po pameti, ne pa po predpisih in pravilnikih. Zaposleni so in še vedno morajo zelo veliko in trdo delati (v državi, ki nad svojimi delavci kriči, da so premalo učinkoviti in si ne zaslužijo svojih plač, to ne bi smel biti velikanski formalnopravni greh, ampak – državnokapitalistična – zmaga), da so z lastnimi žulji gradili nove domove – za državo ter vrhunsko urejali in organizirali tudi ptujski dom – spet za državo. Država je le držala vrečo, vsi drugi pa so zdaj obsojeni kraje.