Tiskane izdaje
Na skupščini Save Re so si delničarji očitno naivno predstavljali, da bodo dobili nekaj konkretnih odgovorov, kaj se skriva za nakupom poslovne hiše ACH, ki ga je podpisala uprava Save Re in na koncu zahtevala glavo predsednika uprave Save Re Zvonka Ivanušiča. Konkretnih pojasnil niso dobili, zato je dvomov, zakaj pravzaprav gre pri aferi misterioznega nakupa, toliko več. In če držijo mnenja, da stavba sploh ni bila bistveno ali sploh preplačana, potem so verjetno precej umestna vprašanja, kateri lobisti so v zadnjih mesecih obletavali pozavarovalnico, nadzornike, ministrstva, »esdehaje«, kam so vtikali svoje lovke, katerim adrisom so pozavarovalnico ponujali ...
Tudi v ta lobistična gnezda so delničarji drezali, a dobili so zaigrano čudenje, o čem pravzaprav sprašujejo. Toda ta in vprašanja o škodi, ki naj bi pri tem nastala, se zdijo logična. Če je bil nakup opravljen tako, da je zahteval nenadni odstrel predsednika uprave, potem si delničarji in javnost, saj vendarle gre tudi za javno in deloma državno družbo, zaslužijo približno pojasnilo, za koliko je bila ta strašna hiša preplačana, kakšno škodo je pri tem utrpela Sava Re, zakaj tega niso izračunali prej, zakaj tega ne vedo niti zdaj. Vedo, da je bil nakup predrag, da ni bil ekonomsko upravičen. Toda za eno številko ali eno resnico, ki je zdaj po Tomažičevem še ni, se bodo odločili, če se bodo ...
Številke imajo, očitno jih je celo preveč, da bi jih lahko v nekaj mesecih, kolikor se je zadeva, zlasti medijsko, kalila, preračunali z navadnim računalom. Vedo, če povzamemo odgovore predsednika nadzornega sveta, da so jih analize zunanjih strokovnih služb (ekonomske od Deloitta in pravne od družbe Schoenherr) pripeljale do sklepa, da je Ivanušič storil kaznivo dejanje, in je zato »letel«. Pri tem se zdi zanimivo, lahko pa tudi smešno, da so se z Ivanušičem celo pogajali za sporazumno slovo. Ali kot se je izrazil Tomažič: Preigravali smo vse variante. Kakšen navihanec bi pomislil, da so igrali poker ali kakšno ruleto.
Očitno so morali pri hitropoteznem odpoklicu tudi kombinirati med tem, kaj izgubijo, če se znebijo predsednika uprave, a pri tem ohranijo drugi del uprave, ki tudi zdaj soglasno odgovarja: Za pogodbo stojimo, ob njenem nastajanju in podpisovanju smo ravnali z vso potrebno skrbnostjo. Namreč, če bi bili vsi enako krivi, bi se lahko pozavarovalnica – sredi velikega združevalnega procesa (združuje svoje štiri zavarovalnice, z Zavarovalnico Maribor na čelu), domnevnega navala strateških kupcev in svojega osnovnega posla – znašla brez uprave. In ker se tudi položaj predsednika nadzornikov nenehno trese – če ne zaradi osebnega stečaja, ki ga Tomažič zanika, pa zaradi drugih vzrokov (kot omenjajajo mediji, tudi dolgov) –, bi lahko pozavarovalnica ostala brez vseh vodstvenih glav.
V najslabšem primeru odgovorov, za kakšno spletko je šlo pri tem acehajevskem poslu, še dolgo ali nikoli ne bo. Tudi zato so pozivi, naj vse skupaj prouči res neodvisna revizija, logični.
