Kdo komu daje plačo

Boj za naložbo Magne Steyr v Hočah prehaja v sklepno fazo. Danes smo imeli v Ljubljani na Trubarjevi ulici protest simpatične skupine Štajercev, ki prepričujejo ekologe, naj s pritožbo na okoljevarstveno dovoljenje ne rušijo načrtov za tovarno, ki bo Štajerski prinesla nova delovna mesta.

Sam sem naklonjen novi Magnini tovarni. Tudi ta časopis je tej naložbi naklonjen. Dvomim, da bo nova tovarna v Hočah okoljsko bolj sporna od drugih podobnih obratov, ki jih že imamo v državi, pa ob postavljanju drugih lakirnic (da takšnih in drugačnih »kemisov« niti ne omenjam) ni bilo nikjer slišati nasprotovanja ekologov.

Cinik bi pomislil, da so ekologi pri Magni zavohali denar in jih je to pognalo v akcijo. Tako kot so se danes na Trubarjevi ulici nekateri mimoidoči spraševali, kdo je plačal Štajercem, da so prišli protestirat, bi se lahko vprašali tudi, kdo je plačal ekologom, da po dolgih letih molka ob odpiranju drugih lakirnic po državi prav zdaj nasprotujejo Magnini lakirnici.

A bolj kot to, kaj počno ekologi in sosedje načrtovane tovarne, bi nas moralo skrbeti, kaj v tej zgodbi počne država. To, da se ministrstvo za gospodarstvo trudi pritegniti tuje naložbe, je vse pohvale vredno. Problematično pa je, kako to počne.

Državni sekretar Aleš Cantarutti je s četrtkovo izjavo za javnost pokazal, kako napačno razume vlogo države. V kamere in mikrofone je bral dopis šefa Magne, v katerem ta povsem legitimno grozi, da se bo Magna umaknila iz Slovenije, če se bodo ekologi pritožili na okoljevarstveno dovoljenje.

Državni sekretar, ki mu plačo dajemo vsi, tako podporniki kot nasprotniki te naložbe, se je degradiral v vlogo piarovca multinacionalke. Čeprav je poudaril, da besede Magne, ki prihajajo iz njegovih ust, niso pritisk na nevladne organizacije, naj se ne pritožijo, smo to lahko razumeli natanko tako. To je bil pritisk! Kljub temu da smo naklonjeni investiciji in imamo pomisleke glede iskrenosti motivov ekologov. Kako so ta nastop razumeli šele nasprotniki Magne?

Predstavnik države, ki je določila pravila, kakršna imamo, mora skrbeti, da ta veljajo za vse enako. Če imajo ekologi pravico do pritožbe v določenem roku, jih nima državni funkcionar kaj nadlegovati, naj tega ne storijo. Če veljajo postopki in pravila za multinacionalko, veljajo tudi za nevladne organizacije. Tu ni razprave, ne glede na motive nevladnikov.

Ne dvomimo o dobrih namenih državnega sekretarja, a tokrat ga je nekoliko zaneslo. Ko se prelevi v piarovca multinacionalke, mu težko verjamemo na besedo, ko razlaga, kako Magna izpolnjuje okoljske standarde. To je ne nazadnje predstavnik iste države, ki leta in leta ni opazila onesnaževanja cementarne Lafarge. To je prav ta država, ki je ekološko sanirala Mežiško dolino tako, da imajo otroci še vedno preveč svinca v krvi. Tej državi pri ekoloških temah na žalost ni lahko verjeti, zato potrebujemo poštene in bojevite okoljevarstvenike.