Tiskane izdaje
Nastopi ameriških predsednikov na letnem shodu svetovnih voditeljev v New Yorku pritegnejo veliko pozornosti ne le zato, ker so po običaju med prvimi, ampak predvsem zato, ker je treba prisluhniti, kakšni so načrti poglavarja še vedno najmočnejše države na svetu. Tako kot smo nekoč zahodni zavezniki slišali, kateri so tisti sovragi na osi zla, proti katerim se bo treba skupaj boriti, tako so lani Palestinci navdušeno prisluhnili, ko so jim obljubili, da bodo v enem letu dobili svojo državo.
A letošnji govor Baracka Obame, že tretji pred generalno skupščino Združenih narodov, je bil prazen, saj se je izognil vsakršnim obljubam, zavezam ali načrtom, je ugotovil James Lindsay iz Centra za tuje odnose. V arabskem svetu Obamo obtožujejo dvoličnosti, saj je hvalil posredovanje ZN v Libiji, hkrati pa enako pravico odrekel Palestincem. Po mnenju nekdanjega sivega zunanjepolitičnega kardinala demokratske stranke Zbigniewa Brzezinskega pa je Obama s svojim nastopom nenamerno pokazal, da je »ameriška vloga v bližnjevzhodnem procesu postala talka naše domače politike«.
A vsaj kar se tiče največjega ameriškega zaveznika (in daleč največjega prejemnika ameriške pomoči) Izrael, sta bili ameriška notranja in zunanja politika vselej tesno prepleteni. Ne le da ima sedanji izraelski premier Benjamin Netanjahu v ameriškem kongresu več podpore (ne le med opozicijskimi republikanci) kakor ameriški predsednik, med nekaterimi uglednimi analitiki še vedno velja prepričanje, da Jimmy Carter in George Bush starejši nista bila znova izvoljena tudi zato, ker sta se zaradi nasprotovanja Izraelu zamerila židovskim volivcem. Podobne težave čakajo tudi Obamo, ki se mu je nekdaj ogromna priljubljenost med ameriški Židi zelo zmanjšala.
Zato bi veljalo Brzezinskega popraviti. Obama v sredo ni le dokazal, da je njegova zunanja politika talka ameriških notranjepolitičnih razmer, temveč je pokazal, da je tudi sam talec. Ne le talec notranjepolitične ureditve države, v kateri premier zaradi parlamentarnih obstrukcij ne more učinkovito voditi države, ampak predvsem talec lastne politične strategije, s katero že vnaprej ponuja kompromisne predloge in poskuša zadovoljiti vse vpletene. Takšna strategija ni bila uspešna niti doma, saj republikancem z njo le dokazuje svojo slabost, privržence pa s popuščanjem in prelomljenimi obljubami spravlja v obup; za neučinkovito se je pokazala tudi na Bližnjem vzhodu.
Ko je Obama prišel pred slabimi tremi leti na oblast, je obljubljal marsikaj. A so se žal uresničile predvolilne besede njegove tekmice Hillary Clinton, ki je Obami očitala, da bo moral svojo govorniške umetelnosti dokazati tudi z dejanji. Seznam njegovih velikih besed in malih dejanj se je v tem času podaljšal, nanj pa vsekakor sodi tudi reševanje bližnjevzhodne krize, ene njegovih zunanjepolitičnih prioritet. »Obama je začel svoje vladanje prepričan, da jo lahko reši. Dve leti in pol pozneje pa večina sveta dvomi, ali je svoje obljube sposoben uresničiti,« je zapisal Lindsay.
V zadnjem času je pri opisovanju odnosov med ZDA in Izraelom oziroma Palestino postala modna metafora »avtobus«. Eden od tekmecev za republikanskega tekmeca Obami na volitvah prihodnje leto Mitt Romney je Obami očital, da je Izrael »porinil pod avtobus«. Liberalni kritik pa je zapisal, da je Obama pustil Palestince v zadnjem delu avtobusa, namigujoč na nekdanje rasistične običaje na ameriškem jugu. Če so Izraelci pod kolesi, Palestinci pa na zadnjih sedežih, se seveda postavlja vprašanje, kdo je za krmilom tega bližnjevzhodnega avtobusa. Obama je dokazal, da ni.
