Šest mesecev po objavi arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško in na dan »implementacije« sta sosednji državi enako daleč ali še dlje od uveljavitve meje, kot se je zdelo 29. junija. Samo da vladajoča slovenska politika tega ne sme priznati. Ker je »najuspešnejša«. Kdo striže ovce, prosim?
Hrvaška politika pravi, da se zavzema za dialog in rešitve, slovenski premier pa, da ne bo incidentov, če ne bo kršitev meje. Na katere meje in kakšen dialog sta mislila kolega iz prijateljskih držav? Kako daleč si bo upala Slovenija ter koliko ji pomenijo štirje zaselki in majhna zaplata morja? Realna politika se ukvarja s precej bolj »milijardnimi« temami. Zaradi jatice cipljev, nekaj sardel in šestih ribičev med sosedama ne bo vojne, ker je od 25.000 do 30.000 slovenskih vikendov na Hrvaškem neprimerno več vrednih. Slovenija že zaradi teh ne bo naredila nič v zameno za ciplje.
Kako torej do urejenih odnosov s Hrvaško? S tršim pristopom in protiukrepi? S tožbo na sodišču? Na katerem pravzaprav? Ali vemo, katerega odvetnika bi morali najeti in koliko bi nas stala domnevno učinkovita advokatura? Diplomacija in posredništvo vplivne politike? Kateri svetovni politiki so pripravljeni zares lobirati v bran te, zelo lokalne sodne odločbe? Ali morda ne velja več pregovor »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«? Kaj pa trgovski pristop, po katerem za vsako stvar obstaja cena?
Vse vznesene besede, leporečja, obljube, ves cirkus v in pred zalivom, sestanki z ribiči in izgubljenimi prebivalci na meji niso zaradi te peščice izgubljencev, zaradi miru, prijateljstva, dialoga, sožitja, blagostanja, pomorske naravnanosti ... Vse to služi povsem tretjim ciljem. Preusmerjanju pozornosti in številu volivcev morda. Vse več je tistih, ki so že pozabili, ali jih ni bilo, da bi vedeli, kako je šla meja pred 27 leti. Čez 27 let bo ta spomin povsem zbledel. Odnosi s Hrvaško pa bodo večni.