Kdor ne dela ...

Polemika o letošnjih dobitnicah nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič in Maji Smrekar je po svoje dobrodošla. Za trenutek se je pozornost preusmerila od večne mantre o pomanjkanju denarja, prekarnosti, arbitrarnih merilih in kaotični zbirokratiziranosti slovenske kulture k vsebini. Res debata poteka na zelo nenavadni ravni, na obeh polih ne manjka nizkih udarcev, branja levitov, pravičniškega besa ter sklicevanj na takšne in drugačne postulate, ki jih menda ena ali druga stran ignorira ali brezobzirno tepta, vendar vnaša nekaj dinamike, ki je že sama po sebi pozitivna.

Obe strani pa imata antagonizmom navkljub tudi skupnega nasprotnika - to je opazka »Kdor ne dela, naj ne je!«, ki jo je izrekel minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. To je bila gotovo najbolj škandalozna izjava v vsem tem dogajanju in najbolje ponazarja zarobljeno razmišljanje mnogih pri nas, celo tistih na najvišjih položajih, ki kar celotno kulturo obravnavajo kot parazitiranje, prodajanje praznih domislic in nastopaško pozo njenih akterjev.

Umetnost nam lahko osmisli ali vsaj olajša življenje, ki ga vedno znova profanizirajo in banalizirajo prav osebki Počivalškovega formata. In to veliko bolj kot še tako ognjeviti kritiki umetniške produkcije; ti imajo vsaj svoje mnenje, ki je sicer lahko tudi anahronistično, deplasirano, zmotno ali celo žaljivo, vendar so se pripravljeni angažirati in to mnenje zagovarjati. Omalovaževalna pišmeuhovska indiferentnost v Počivalškovem slogu pa predstavlja najpogubnejši odnos do slovenske kulture, še posebno v kombinaciji s povsem anemičnim in nekompetentnim ministrom za kulturo. Sedanje vroče polemike bodo pač prej ali slej izzvenele, celotna birokratska struktura in tehnokratski odnos do kulture pa bosta ostala nedotaknjena.